Zoran Jerin: Ko je nepalska vlada dobesedno v zadnjem trenutku pred našim odhodom proti vzhodu sporočila, da nam vrha Kangbačen, ki mu nekaj malega dolgujemo še od leta 1965, ne more odobriti in nam je nekaj dni pozneje dovolila vzpon na osemtisočak Makalu, si ni bil med nami nihče na jasnem, po kateri smeri jo bomo ubrali proti vrhu.
Makalu je bil sicer že skoraj leto dni med potencialnimi cilji, saj se je nekaterim s svojo mogočno južno steno usedel na srce, vendar je bilo zanesljivih podatkov premalo, da bi se lahko od daleč odločil za to smer.
Žal smo ljudje takšni, da v slabem vremenu le redko sežemo po fotografskem aparatu. Ko sneži in vidiš le nekaj metrov daleč, nimaš kaj slikati. Zato je tudi večina naših slik z Makaluja posnetih v sončni luči in skoraj bi lahko rekel: "Slike lažejo!" Kljub temu vsaj približno ustvarjajo sliko gore, na kateri smo živeli.
Ko smo v začetku septembra prišli pod Makalu, ni bilo do taborišča številka ena nobenega snega, pa je kmalu zapadel in celo olajšal (skrajno levo sicer neprijetni vzpon po premikajočem se grušču proti temu taborišču, ki je sicer slovelo po lepoti sončnih zahodov sredi zgoraj). Med enico si zašel v čudovit svet ledeniških odlomov in pravcato navpično Antarktiko (levo spodaj). Veter je, če ni bilo blizu pridnih rok, že v najkrajšem času s snegom povsem zasul šotore v dvojki (v sredi spodaj).
Ko smo odhajali z Makaluja, so bili šotori v vseh taboriščih nad enico tako primrznjeni k tlom, da jih ni bilo mogoče rešiti in so ostali na gori kot nemi spomeniki našega vzpona - če jih ni veter že davno potrgal!
Snežni raz nad dvojko je bil neprijeten pri vzponu in tudi pri sestopu (zgoraj). Preveč je bil izpostavljen zahodniku, ki v Himalaji v tem letnem času prevladuje.
Himalaja nagradi tistega, ki se vzpenja v njene boke, z vsakim metrom višine z novimi in mogočnimi razgledi. Razgledi v premagane globine so zaradi strmine grozljivo lepi, rdeče pike, šotori taborišč dva in tri daleč spodaj (desno) pa govorijo, da je odprava že visoko na gori. Razgledi v daljna obzorja so še lepši in posebna nagrada za plezalca je, če zagleda vrhove, ki se je nekoč iz doline oziral proti njim, zdaj v svoji višini in celo pod seboj. Naša taborišča tri, štiri in pet so bila že višja kot večina vrhov v skupini Everesta in Makaluja (na vrhu). Strmina ni nikjer hotela pojenjati, plezalci so bili veseli, če je bilo toliko snega, da se je dalo hoditi in si ni bilo potrebno pomagati z rokami.
Dokončna odločitev za steno je padla v baznem taborišču po prvih poskusih in koketiranjih z Južno steno, šele trinajstega septembra. Izbire smo imeli sicer več, pa je naposled vse govorilo za južno steno.
Po normalni poti so Makalu že leta 1955 osvojili Francozi. Če smemo pri himalajskih vrhovih o normalnih smereh sploh govoriti. Tedaj so Francozi uspeli po severozahodnem grebenu, ki je bil najmanj strm, najbolj zasnežen. To je bil čas, ko je bil vzpon na osemtisočak tudi po najlažji smeri že povsem zadosten uspeh, in je bilo neosvojenih osemtisočakov še lepo število. Pozneje so se kriteriji pri vzponih na himalajske vrhove naglo spreminjali. Tudi osemtisočakov je zmanjkalo in zato je bil Makalu ponovno na vrsti. Odločali so se za zahtevnejše grebene, ne več za najlažje. Leta 1969 so se Japonci lotili neprijetnega jugovzhodnega grebena in ga premagali. Leta 1971 so se po elegantnem zahodnem razu povzpeli na vrh spet Francozi- to je bila že njihova tretja odprava, posvečena Makaluju. Če smo hoteli nekaj novega, je ostala za nas precej neprijetna izbira: razgibani južni raz, ki se v višini skoraj 8000 metrov pridruži glavnemu japonskemu grebenu, ali pa južna stena med južnim in zahodnim razom. Izstop iz te stene ne vodi v sam vrh, ampak v zahodni, se pravi francoski raz. Odločili smo se za steno, čeprav bi lahko doslej obdelane stene v Himalaji prešteli na prste ene roke, čeprav smo bili za osemtisočak majhna ekspedicija (samo za primerjavo s Francozi: mi smo imeli pet ton opreme in hrane, oni petnajst ton, pa še helikopter jim jo je zvozil v taborišče številka dve). Čeprav smo bili zares pripravljeni za dobrih petsto metrov nižji Kangbačen, kjer ni nobenega posebnega plezanja, ampak le naporno grizenje kolen, čeprav je bila jesen, ki je sicer za plazove varnejša, pa slabila zaradi krajših dni in naraščajočega mraza in vetra, ki utegneta že konec oktobra spremeniti Himalajo v človeku sovražno ledenico.
V baznem taborišču, 4900 metrov visoko je bilo 27 ljudi. Ob prihodu smo imeli približno tri in pol tone hrane pa poldrugo tono plezalske, taborne, znanstvene in osebne opreme. V petem višinskem taborišču, okoli 7850 metrov visoko, so bili le trije ljudje. Imeli so kvečjemu osemdeset kilogramov opreme in hrane.
Med obema taboriščema je pol drugi mesec časa in naporov vseh udeležencev, peto taborišče pa vrh piramide, tipične za vse himalajske odprave, ki jo ustvarja človeška neprilagojenost redkemu zraku velikih višin. Seveda ni bila vse le večno pričujoča višina, razen nje so čakale v vzponu tudi druge vsakdanje" težave.
- Nevarno prečenje reke Ba- taboriščem številka ena, ki ni bilo dvakrat enako, ker je Barun neprestano spreminjal strugo.
- Razpoke v ledu pod taboriščem dve, čez katere so vodili dvomljivi snežni mostovi.
- Strmi in izpostavljeni snežni raz nad taboriščem dve;
- "Žlambor". Tako smo rekli skoku v steni že blizu taborišča tri, čezenj je neprestano pršelo z gornjih snežišč.
- Ploščate skale v prečnici med taboriščema štiri in pet. In seveda povsod utrujajoča in brezupna strmina.
- Snežni meteži.
- Veter (veter je bil morda najzoprnejši izmed vsega).
Vse to je bilo položeno čez tri tisoč višinskih metrov, in da jih je bilo mogoče premagati, je bilo potrebno strmino razdeliti na dnevne obroke z višinskimi taborišči, ki jih je bilo pet.
Enica, skoraj 5900 metrov visoko. Prvo, ki je bila kakšnih petdeset metrov niže, nam je skoraj zasul plaz, da se je bilo treba umakniti više in na varnejši kraj. Še eno nesrečo je doživelo pozneje: eksplozija butanske bombe je zažgala šotor in posmodila nekaj sahabskih kocin. Drugo škodo so delili le krokarji in kavke, ki so s svojimi cepinom podobnimi kljuni načeli vse od šotorov do zdravil.
Dvojka je bila približno 6300 metrov visoko te številke so rahlo drugačne, kot smo jih navajali doslej, spremembe so nastale, ko smo po vrnitvi naše posnetke podrobneje primerjali z zemljevidi. Bila je v snežni globeli, ki jo je sicer veter skoraj čisto zasul s snegom, plazovi pa ji le niso mogli do živega. Večno popravljanje šotorov, odkopavanje in postavljanje snežnih zidov proti vetru. Tudi tu so nastopali krokarji s svojimi kljuni.
Trojka je stala na strmem snežnem razku 7200 metrov visoko v steni. Bilo je tako malo prostora, da je bil vhod nad prepadom proti jugovzhodu. Če si moral ponoči iz šotora, je bilo varno le tako, da si se navezal. Veter je lomil ogrodne palice šotora in naposled spodnji šotor vrgel v prepad.
Štirica na razmeroma prostornem snežišču v višini 7500 metrov je bila po mnenju vseh najvarnejše taborišče. Če seveda pozabimo, da je bil Šrauf v edinem šotorčku skoraj žrtev kamna, ki je prifrčal s stene nad njim in napravil za pest veliko luknjo v strehi. Varnost je bila v tem, da se šotor v vetru ni podiral in da palice iz vlaknastega stekla, ki so z loki nosile šotor, niso neprestano pokale.
Petica je bila 7850 metrov visoko v kotlastem snežišču, ki so ga vseh strani obdajale rumenkaste skale, tako značilne za vrhnji del Makalujeve stene. Matic, Janko in Aleš, ki so bili edini pri tistem zadnjem šotorčku, so taborišče sicer pohvalili, resnica pa je, da petica ni nikoli brezhibno stala, ker je bil eden izmed njenih lokov polomljen in je bil šotor bolj podoben vreči za bivakiranje. Morda je prav, da povem, kaj vse smo imeli v petici. Pet bomb s kisikom, rezervni šotor, ki naj bi postal šesto taborišče v neposredni bližini zahodnega raza in iz hodišče za vrh, tristo metrov vrvi, stiroporsko ležišče, nekaj vponk in klinov, nekaj butanskih bombic s kuhalnikom in nekaj malega hrane res malo, saj tam ni več apetita. Pa seveda spalne vreče, ki pomenijo pri 24 stopinjah mraza, kot ga je Matic izmeril, življenje. in osebna oprema, ki sodi v nahrbtnik vsakega himalajca.
Morda je ta skromni opis težav in taborišč dovolj, da bi pokazal, kaj je stena, čeprav so to šele vsakdanje težave. Tudi druge so, ki se jih ljudje ne morejo navaditi, ker jih stena, višina, mraz in veter preveč prevzamejo.
Tudi ne vem, kdo bi se navadil, če bi ga veter obešenega postavil na glavo v sneg, bi ti od mraza otrpnili prsti v rokavicah in škornjih, ki ti jih ni nikoli uspelo posušiti, če ti popoldne pod trojko noge začenjajo trepetati kot trepetlika, ker ni bilo ves dan vzpona med dvojko in trojko zaradi strmine niti enega prostorčka, kjer bi se lahko usedel.
En sam zgoščen sestavek tudi ne more orisati dogodkov na gori, kjer smo bili od petega septembra do devetindvajsetega oktobra.
Nepoučenemu je težko razumeti, da se je ves ta čas toliko ljudi ukvarjalo z eno samo goro, z eno samo steno. Morda bo razumljiveje, če opišem detajl iz teh dni - odsek med taboriščema številka dve in tri.
Dvojko smo postavili 16. septembra, nato pa smo za naslednjih devetsto metrov do trojke porabili sedemnajst dni. Sedemnajst dni za devetsto metrov ali nekaj več kot petdeset metrov na dan. To je seveda povprečje - bili so dnevi, ko se zaradi snega ni dalo premakniti niti za meter, pa spet dnevi, ko je "padlo" po tristo novih metrov. In vedno se je bilo potrebno vrniti v izhodišče, v dvojko ali celo niže, da si si nabral novih moči, pa naslednji dan spet poskusiti z novimi tovori klinov in vrvi. Spet sekati nove stopinje, zabijati nove kline in napenjati nove vrvi do poznega popoldneva, pa spet nazaj v taborišče, v varljivo udobje treh kubičnih metrov višinskega šotorčka. Na vseh teh devetsto metrih višine ni bilo niti enega prostorčka, kjer bi lahko postavil pritlikavi šotor, da se ne bi bilo vsak dan potrebno vračati tako globoko v dvojko. In naposled je stalo taborišče tri, pot do njega pa je bila nadelana in opremljena z vrvmi tako, da je bilo mogoče priti čez ta odsek, ki nam je vzel sedemnajst dni, v enem samem dnevu in pri tem celo nositi tovore z opremo in hrano za višja taborišča. Kljub temu šerpe poti niso bili dorasli.
Nam je "zmanjkalo moči" tri dedne pozneje, dobrih 1700 metrov više. Čez južno steno smo napeli že tri tisoč metrov vrvi! Tedaj sta Matic Maležič in Janko Ažman odšla iz taborišča pet v zadnji kos stene proti francoskemu razu. Bil je štiriindvajseti oktober in bil je veter kot vse dni. Prišla sta že blizu raza tam nekje pri osem tisoč metrih višine. Kot nekoč spodaj v razu med dvojko in trojko sta se obrnila: "V petici bova vzela nove vrvi in šotor za taborišče številka šest! Potem bova poskusila proti vrhu ...." V naslednjih dneh je divje snežilo. To je vzelo ekspediciji zadnje moči in nato smo se obrnili proti dolini.
Tekst: ZORAN JERIN Slike: ALEŠ KUNAVER in STANE BELAK