Lepo je v naši domovini biti turni smučar.
Nič kaj obetavne niso razmere koronakrize, zato pa toliko boljše snežne razmere in ni lepšega kot uživati na snegu. Ne prezgodaj in ne prepozno, bi lahko dejal za čas odhoda od doma, ko malo pred pol sedmo uro zjutraj brzim po avtocesti. Naredim še skok v Kranj po sopotnico in skupaj nadaljujeva vožnjo do vrha prelaza Vršič, kjer parkirava pod visokim snegom.
Nekaj pešakov in turnih smučarjev se vzpenja proti Grebencu in Nad Šitom glavo, ko midva šele stopiva na smuči in v soncu narediva prve korake po delno pomrzjenem snegu. Po nekaj spremembah smeri vzpona nama postane vroče in nahrbtnik je hitro nekoliko težji, še požirek tekočine in nadaljujeva vzpon po sledeh predhodnikov. Usmeriva se proti izhodu na Grebenec in ko stopiva v senco, srenači grabijo trd sneg, površina postaja vse bolj težavna in strmina naju prisili zamenjati smuči za dereze. Stopava s cepinom v roki po že narejenih stopah, kjer je le to mogoče, počasi premagujeva zadnjo strmino in izstopiva na sončni greben, kamor gre še ducat planincev. Snega je zelo malo, kažejo se goli predeli in zato ostanejo smuči na nahrbtnikih, ko preko peska in skal nadaljujeva na zasneženo pobočje gore. Drživa se stopinj predhodnikov, narediva kratek predah s pogledom na vrhove nad dolino Soče in zasnežena pobočja Male in Velike Mojstrovke. Vzpon nadaljujeva kar na derezah vse do vrha 2332 m visoke Male Mojstrovke, kjer je kopica obiskovalcev.
Rahel veter hladi, rob gore ima seveda opasti in zato ne stopim čisto do roba, ko fotografiram okolico in tako ne vidim priljubljeni vrh Slemenove špice pod prepadno steno. Razgledi so čudoviti in se vrstijo vse od sosede Velike Mojstrovke in preko Tamarja na Kotovo sedlo z verigo Rateških Ponc in Mangartom v ozadju, pod katerimi so pripravljene skakalnice v Planici za dolge polete neustrašnih skakalcev brez gledalcev. Ciprnik bo verjetno imel nekaj obiskovalcev, ki si bodo polete ogledali z njegovega vrha. Med dolinama Pišnice in Tamarja je veriga vrhov od Robičja do Ivja nad sotočjem Male in Velike Pišnice. Ne gre brez skupine vrhov Martuljških gora z markantnim Špikom, ki se vijejo nad Veliko Dnino, kjer na nasprotni strani dominira kraljica Škrlatica. Za Prisojnikom je viden vrh očaka Triglava in pod nami se odpira dolina Soče z neštetimi vršaci na obeh straneh doline. Ni kaj, doživeti to lepoto je enkratno in še lepše naju čaka. Trud pri vzponu bo obilno nagrajen s smuko v dolino.
Obišče naju črni pernati prijatelj, s katerim podeliva nekaj dobrot iz nahrbtnika in ki nato odpre svoje peruti in se prepusti vetru, da ga odnese neznano kam. Čas je za odhod. Pospraviva za seboj, stopiva na smuči in prve zavoje narediva izogibajoč se golim skalam na prostrano dobro zasneženo pobočje med obema Mojstrovkoma. Prismučava pod Veliko Mojstrovko in si dobro ogledava pobočje za kar se da dobro smuko. Že prvi zavoji so jasno pokazali, da je najbolje smučati tam, kjer so predhodniki pogladili površino, saj sicer že dodobra ojužen sneg ne dovoli lepih zavojev. Pri vzponu gre vse počasi, pri spustu pa vse prehitro izgubljava višino in kot bi trenil sva na južnem vznožju Velike Mojstrovke. Skupina turnih smučarjev se vzpenja po dolini navzgor, midva pa si že ogledujeva pobočja pod nama in smučarja, ki ravnokar hitita navzdol. Sneg še vedno ne dovoljuje lepih zavojev vsepovsod in tako ponovno greva po sledeh predhodnikov, ki nama omogočijo zelo dobro smuko proti Drevesnici po pobočjih doline med Grebencem in Suhim vrhom. Uživava in še enkrat uživava na snegu ter se na razglednem delu ustaviva, medtem ko se turni smučar vzpenja po pobočju in narediva premor ob pogledih na presmučano strmino in na pobočja Prisojnika, ki dominira v vseh svoji veličini nad cesto, ki se vzpenja iz Trente na Vršič.
Pred nama je še zadnji del smučanja in ko je nekaj zavojev za nama, prečiva manjšo plazovino in ujameva letno pot, po kateri smučava na Veliko planino, kjer nalepiva kože na smuči, še enkrat zaužijeva nekaj dobrot in popijeva čaj. Mimo gredo smučarji in za njimi stopiva še midva na smučeh. Pričenjava zadnje dejanje današnje ture, hojo na prelaz Vršič. Smučanje na planino ima pač svojo ceno in v soncu in pišu vetra stopava navzgor, ki kar traja in traja, da končno doseževa izhodišče ture. Odloživa smučarsko opremo v prtljažnik avtomobila in se nato po snežnih stopnicah povzpneva nad cesto ter stopiva do zaprtega Tičarjevega doma za današnje zadnje poglede na vršace nad dolino Trente in za pogled na Grebenec, Malo Mojstrovko in Nad Šitom glavo.
Po ogledu vršacev se vrneva do avtomobila in se odpeljeva v objemu visokega snega, ki obdaja cesto do razgledišča na Prisojnik. Ne gre pač zamuditi priložnosti za občudovanje naših gora. Z obrobja ceste je lep pogled na prisojnikovo okno in kadar imamo srečo in posije sonce skozi okno, je še lepše. Tako, za danes je dovolj, si po nekaj minutah tišine in miru rečeva, sedeva v avtomobil in odpeljeva.