Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: Zmagoslavja in tragedije na K2
Velika gora ali Gôra gorà

Kisika nama je zmanjkalo že pred kako uro, a zaradi mraza mask nisva snela. Šele ko se je strmina polegla, sem po celem dolgem dnevu pogledal na uro. Deset minut je še manjkalo do šestih popoldne in sence gora so postajale vse daljše. Zadnje metre sva stopala z ramo ob rami. Še zadnji snežni rob in pogled je zdrsnil navzdol proti severu. Po vsem, kar se nam je dogajalo, kar nisva mogla verjeti, da sva tu. Šele ko sva naredila nekaj posnetkov s fotoaparati in kamero, sva se zavedela, da sva strašno pozna in da naju čaka negotov sestop v noč. Lino Lacedelli

Simpatični vitalni sogovornik Lino Lacedelli je pri triinosemdesetih letih ena zadnjih še živečih legend pionirskih osvajanj Himalaje. Enaintridesetega julija leta 1954 je skupaj z Achilejem Compagnonijem kronal večmesečni trud vseh članov italijanske odprave. Stopila sta na vrh K2 – in v legendo. Vzpon je bil največji dosežek njegovega življenja. Uspeh pa je v Italiji, izčrpani od vojne, povzročil tako evforijo, »da se je o nas in našem dosežku govorilo celo več kot o nogometu«. Lacedelli je najbolj znana osebnost dolomitskega mesta Cortina d'Ampezzo, kjer živi že od rojstva. Za pogovor si obleče značilni rdeči pulover, ki ima na rokavu izvezeno veverico, znak elitnega kluba cortinskih plezalcev. Znak krasi tudi pročelje njegove hiše, ki stoji ob cesti na prelaz Falzareggo. Lino je Ladin, prebivalec ene od štirih dolin Alta Badie, kjer govorijo svoj, ladinski jezik. Hči Alberta ga na začetku pogovora prijazno opomni, naj govori italijansko, da ga bomo laže razumeli.

Velika gora ali Gôra gorà
Zgodovina osvajanja druge najvišje gore sveta se bere bolj napeto kot kak izmišljen roman. K2 ali Čogori, v jeziku balti pomeni Velika gora ali Gôra gorà, je kmalu začela privlačiti pozornost tujcev. Domačini, ki so živeli v njeni bližini, so ji že z imenom določili njeno posebnost, mogočnost in nedostopnost.

Dolga stoletja so gorski orjaki Himalaje in Karakoruma samevali. Nihče se ni niti upal v njihovo bližino, kaj šele da bi se poskusil povzpeti nanje. Šele po letu 1850 so Nemci, Italijani in še zlasti Angleži začeli sistematično raziskovati in meriti ogromna prostranstva Azije. Anglež Montgomerie je leta 1856 iz Haramukha v Kašmirju izmeril karakorumske vrhove in jih označil s kodami K1, K2, K3 … Izkazalo se je, da je vrh z oznako K2 dejansko tudi drugi najvišji vrh na svetu.

V osemdesetih letih devetnajstega stoletja so se mu drzni raziskovalci začeli vse bolj bližati. Italijan Lerco ter Britanca Godwin Austin in Conway so prodrli po ledeniku Baltoro prav do vznožja gore in ob opravljanju številnih raziskovalnih nalog razmišljali tudi o možnosti vzpona nanjo. Za prve poskuse pa je bilo treba počakati na dvajseto stoletje.

Že leta 1902 je sledil poskus mednarodne odprave pod vodstvom Oskarja Eckensteina na severnem grebenu. Prišli so spoštljivih 6600 metrov visoko, potem pa morali odnehati. Leta 1909 so pod goro prišli Italijani pod vodstvom vojvode Abruzzija. Na jugovzhodnem grebenu so sicer prišli le 6200 metrov visoko, a izbrali pravo smer in s tem postavili temelje kasnejšemu prvemu pristopu.

Leti 1938 in 1939 sta pripadli dvema ameriškima poskusoma. Leta 1938 so pod Houstonovim vodstvom prišli že 7900 metrov visoko, naslednje leto pa sta vodja Fritz Wiessner in šerpa Pasang Dawa Lama dosegla neverjetnih 8370 metrov. A gora, zaradi osamljene lege in izjemne višine ter izpostavljena hitrim vremenskim spremembam, je strašno udarila. V viharju so na višini 7500 metrov umrli Američan Wolfe ter šerpe Kikuli, Kitar in Pintso.

Po drugi svetovni vojni se je bitka za K2 razplamtela med Američani in Italijani. Prvim je leta 1953 uspelo doseči višino 7900 metrov. Žrtvam iz leta 1939 pa se je pridružil še Art Gilkey. Leto pozneje, 1954, so prišli Italijani z najmočnejšo možno ekipo tistega časa.

Stoletna prizadevanja kronana z uspehom
»Na razpis CAI, italijanske planinske zveze, se nas je prijavilo več kot dvesto tistih, ki smo takrat v italijanskem alpinizmu kaj veljali,« pripoveduje Lacedelli. »Po več testiranjih so določili končno enajsterico plezalcev. Kar malo začuden in seveda presrečen sem bil, da sem se znašel med njimi. Takrat je pri nas prevladovalo mnenje, da so plezalci z območja Centralnih Alp bolj primerni za Himalajo, saj imajo višje gore kot mi iz Dolomitov. Na to sem vedno odgovarjal, da Angleži niti Dolomitov nimajo, pa so vseeno leto prej splezali na Everest. Na naše začudenje je iz moštva izpadel takrat najboljši italijanski plezalec Ricardo Cassin, menda iz zdravstvenih razlogov. Pozneje sem šele sprevidel, da Desio ne bi prenesel ob sebi tako močne osebnosti.« Vodil jih je velik poznavalec okolice K2 Ardito Desio, ki je že leta 1929 kot geolog sodeloval v raziskovalni odpravi na ledenik Baltoro. »Bil je zelo dober organizator in menda ugleden profesor, a je po vojaško vodil dela na gori. Največji problem je bil, da sploh ni bil alpinist in ni razumel težav, ki jih je pred nas postavljala gora. Zato smo raje kot z njim komunicirali z zdravnikom odprave Paganijem, ki je bil alpinist.«

Dva meseca obleganja v nestabilnem vremenu sta bila huda preizkušnja za moštvo, še zlasti ko je v taboru dva zaradi višinske bolezni umrl Mario Puchoz. »Bili smo čisto osupli, ko sta se Mariev prehlad in slabo počutje sprevrgla v hitro napredujočo višinsko bolezen. Na taboru dva je padel v komo. Kljub slabemu vremenu smo ga hoteli naslednji dan spraviti niže, a je v noči na 21. junij umrl. To je bil strašen šok. Ko se je vreme izboljšalo, smo z velikimi težavami spravili njegovo truplo v bazo in ga pokopali v vznožju gore. Hoteli smo kakšen dan za razmislek, kako naprej, a nas je Desio čisto po vojaško nagnal nazaj na goro. Pomagalo nam je le to, da smo si takrat želeli osvojiti vrh za Maria.«

Še dober mesec so se borili za vsak meter višine in 30. julija sta Compagnoni in Lacedelli postavila tabor devet približno 8100 metrov visoko. V ključnem trenutku sta jima Bonatti in višinski nosač Mahdi malo pod najvišji tabor prinesla kisikove jeklenke, da sta se lahko odpravila v končni naskok. Enaintridesetega julija 1954 sta zgodaj zjutraj, meglenemu vremenu navkljub, začela vzpon. Na njuno veliko olajšanje pa se je čez dan zjasnilo. Globok sneg in nenehna nevarnost plazov sta jima močno upočasnila napredovanje. Kako uro pod vrhom jima je zmanjkalo kisika, a sta vseeno nadaljevala in ob 18.00 dosegla najvišjo točko. Skoraj stoletna človekova prizadevanja so bila končno kronana z uspehom. Ta je po svetu odmeval tako močno kot angleški vzpon na Everest leto poprej.

Obleganje kraljice Karakoruma
»Nekaj članov odprave je odšlo domov z letalom, preostali pa z ladjo. Sprejem je bil veličasten. Bili smo pri takratnem premieru De Gasperiju, sprejel nas je papež in domov v Cortino so me pripeljali s kočijo … Čeprav sem si želel še na kakšno odpravo, nikoli več nisem odšel v Himalajo. Takrat so bili težki časi. Bil sem sirota in nisem hotel ostati na plečih tete in strica. Z bratom sva v Cortini odprla prodajalno športne opreme, ki pod imenom K2 uspešno deluje še danes. Poročil sem se, prišli so otroci in Himalaja je morala stopiti v ozadje.«

Zaradi sporov med Indijo in Pakistanom je bilo območje Karakoruma od leta 1960 do 1975 za tujce zaprto. Po tem letu pa je bil Karakorum spet odprt in odprave z vseh koncev sveta so prišle v tako rekoč še deviške kraje. Opravljeni so bili le klasični pristopi na nekatere vrhove in z vso silo je izbruhnila nova zlata doba plezanja v Karakorumu. S prvenstvenim vzponom na Hidden Peak, visok 8061 metrov, smo se leta 1977 tudi Slovenci dostojno zapisali med pionirje. Že takrat so se oči naših plezalcev obračale proti mogočni kraljici Karakoruma, a težišče slovenskih prizadevanj se je za nekaj let preusmerilo v Nepal, na Everest in njegove osemtisočmetrske sosede.

Na K2 so se vrstili številni novi poskusi po klasični in novih smereh. Zelo redki so bili uspešni. Šele v letih 1976 in 1978 so Japonci in Američani opravili drugi in tretji pristop na goro. Leta 1986, ko smo se Slovenci drugič pojavili v Karakorumu, je K2 oblegalo kar devet odprav. Uspelo nam je na Broad Peaku in Gašerbrumu II, ob tem pa smo si še ogledali možnosti za vzpon na K2, ki smo ga načrtovali za leto 1988. Tistega čudnega leta je Poljakom uspelo preplezati dve težki prvenstveni smeri v južni steni. Fantastičen uspeh pa sta zasenčili tragediji, ko sta se, že med sestopom z vrha, smrtno ponesrečila Wojciech Wroz in Tadeusz Piotrowski. Poleg njiju je na gori tisto sezono umrlo še enajst ljudi. Nenadni in nepredvidljivi vremenski preobrati, tako značilni za K2, so gori spet nadeli zloglasen sloves.

Leta 1988 smo se Slovenci prvič uradno spoprijeli z goro. Dvanajstčlansko odpravo je vodil Tomaž Jamnik. Njihov cilj je bila prva ponovitev slovite smeri Magic Line, ki so jo preplezali Poljaki dve leti prej. V štirinajstih dnevih lepega vremena jim je uspelo priti že več kot 8000 metrov visoko. Potem pa se je začelo obdobje slabega vremena in z majhnimi presledki trajalo ves mesec. Zaman so bili številni poskusi, zaman velik trud in želje. Niti zadnji poskus v alpskem slogu po Abruškem rebru, ko jih je na višini 7200 metrov ustavil globok sneg, jim ni prinesel zadoščenja. Gori so morali priznati premoč.

Burna zgodovina gore se je vsako leto pisala naprej z nezmanjšano silovitostjo nenehno nizajočih se zmagoslavij in tragedij. Do leta 1993 je bilo na K2 preplezanih osem različnih smeri. Vrh je doseglo 79 plezalcev, 28 pa jih je na njej umrlo.

Prva odprava iz samostojne Slovenije
Viharni politični dogodki pri nas ob koncu 80. let in začetku 90. so nov slovenski poskus na K2 prestavili v leto 1993. Na pot smo odhajali kot prva slovenska odprava v Karakorum iz samostojne Slovenije. Osnovni cilj je bil v alpskem slogu preplezati novo smer v zahodni steni. Klasičen vzpon po Abruškem rebru pa naj bi bil le dopolnilo in želja olajšati sestop uspešni navezi iz zahodne stene. Priprave so stekle, in ko nam je uspelo pridobiti tudi večino sredstev, je razpadla naveza za zahodno steno. Doseči vrh te lepe in nevarne gore je izjemen cilj, zato smo vseeno odšli na pot. Vodja odprave Tomaž Jamnik ter člani Viki Grošelj, Davo Karničar, Boštjan Kekec, zdravnik Damijan Meško, Rado Nadvešnik, Zvone Požgaj in Boris Sedej. Pridruženi člani pa so postali Hrvat Stipe Božić, Mehičan Carlos Carsolio, Šved Göran Kropp in Anglež David Sharman.

Devetega maja smo odpotovali, petindvajsetega pa že postavili bazo pod K2. Bili smo prva odprava, ki je to sezono poskušala na gori. Kljub slabim vremenskim razmeram smo dobro napredovali. Desetega junija sta Carsolio in Požgaj postavila tabor III na višini 7300 metrov in tam počakala na naju z Božićem. Dan pozneje smo se vsi štirje povzpeli na zloglasno Ramo gore in tam postavili šotor tabora IV. Vso pot do višine 7900 metrov smo označili z markirnimi zastavicami, saj se ob slabem vremenu ta del gore spremeni v smrtonosno past. Težavna orientacija in nevarnost plazov namreč onemogočata plezalcem vrnitev v nižje predele gore.

Trinajstega junija smo se v lepem, a zelo mrzlem vremenu vsi štirje odpravili proti vrhu. Dobro smo napredovali in bili opoldne le še sto metrov pod najvišjo točko. Vreme se je nenadoma strahovito poslabšalo. Izbruhnil je hud snežni vihar. Namesto predvidene ene ure vzpenjanja do najvišje točke gore smo za zadnjih sto metrov potrebovali kar štiri. Nekaj minut čez četrto popoldne pa smo končno le obstali ob snežnem robu, prek katerega so brizgali pobesneli sunki vetra, pomešani z rafali ledenih drobcev. V besnečem belem peklu tisoče metrov više smo lahko le slutili peščene puščave Tibeta, ki smo jih želeli občudovati z vrha gore.

V moji glavi tisti hip ni bilo ničesar. Vsa čustva so se utapljala v norem besnenju viharja. Šele ob prvih korakih navzdol pa sem se zavedel, da so pred nami le še tri ure dneva, da nas čaka osemsto višinskih metrov nevarnega sestopa in da smo psihično in fizično močno načeti. Sneg je naletaval z dvojno močjo in prožil vedno nove plazove, ki bi nas lahko odnesli prek stene 3000 metrov globoko, a nekako se nam je le uspelo obdržati. Vsak zase smo se spuščali po nevarnem strmem in orientacijsko zahtevnem pobočju, ki so ga zasipavale nove in nove zavese snega. Vidljivost je bila enaka ničli.

V zadnji svetlobi dneva sem na Rami zaznal silhueto šotora in ob pol osmih zvečer klecnil vanj. Za mano je bilo več kot šestnajst ur nevarnega plezanja. Boštjan in Boris, ki sta se ta dan dvignila iz trojke do sem, naslednji pa naj bi poskusila proti vrhu, sta bila vesela moje vrnitve. Čestitala sta mi za vrh, a kratkotrajno veselje nad uspehom, za katerega smo vsi tako garali, je kmalu preglasila skrb za tovariše, ki so se za mano vračali z vrha. Ob devetih se je Zvonko ves zasnežen, pomrznjen po prstih na rokah, a presrečen, da je našel šotor, zvalil poleg nas.

Vso noč je divjal vihar. Carlosa in Stipeta je prisilil k bivaku na prostem. S prvim svitom pa sta nas le dosegla. Gneča v šotoru je postala še neznosnejša, a to je bil edini prostor, ki nas je vsaj malo ščitil pred viharjem. Jasno je bilo, da moramo čim prej navzdol, a nihče ni želel zapustiti te varljivo varne oaze sredi belega pekla.

Drama v taboru IV
Nazadnje sva se s Carlosom odločila za poskus sestopa. S skrajnimi močmi se nama je uspelo prebiti do tabora III, od koder sem preostalim sporočil, da je sestop zelo tvegan, a mogoč. Odločili so se, da bodo počakali še eno noč in sestopili naslednji dan, v upanju, da se bo vreme izboljšalo.

Naslednji dan, ko sem sestopal naprej proti vznožju gore, sem ob kratkih javljanjih prek oddajnikov lahko le nemočno spremljal dramo v taboru IV in pod njim. Boštjan se je že prejšnji dan počutil nekoliko slabše. Po še eni noči na višini 7900 metrov pa se izkazalo, da gre za višinsko bolezen. Njegovo stanje se je tako poslabšalo, da ni mogel več stati na nogah. Stipe, Zvonko in Boris so ga v viharju, ki je še vedno trajal, poskušali transportirati navzdol, na ravnini, preden se začnejo tvegane prečnice, pa jim je umrl.

Šok je bil strašen. Še toliko bolj, ker je bil Boštjan eden najbolje pripravljenih članov moštva, a je nepredvidljiva višinska bolezen napravila svoje. Kljub tragediji smo prek oddajnikov prepričevali ostale tri, naj nadaljujejo sestop, sicer bo tragedija še večja. Izčrpanim in pretresenim nad Boštjanovo smrtjo se jim je uspelo prebiti do tabora III, nekaj dni pozneje pa do baze. Zvonko je bil hudo pomrznjen po rokah in nogah, Boris nekoliko manj po nogah, a jasno je bilo, da ne bosta zmogla sestopnega pohoda. Zato je oba do Skarduja odnesel reševalni helikopter.

Na spominskem griču pod goro smo Boštjanu postavili spominsko ploščo in se še enkrat poslovili od njega. K2 je bila gora, ki ga je silno privlačila. Tako zelo si je želel priti na vrh, a postal je njena 29. žrtev.

Ko oživijo spomini
V naslednjih letih so se zmagoslavja in tragedije na K2 menjavali z vse večjo silovitostjo. Gora med pravimi plezalci, ob vse številnejših komercialnih odpravah na Everest, kotira celo višje kot najvišji vrh sveta. Ob 50. obletnici prvega vzpona, leta 2004, pa se je takrat 79-letni Lino Lacedelli končno vrnil pod K2. Mladi člani elitnega kluba Cortinskih veveric so ga na spominsko odpravo povabili kot častnega vodjo. V spremstvu hčere Alberte je prišel do baze ravno tedaj, ko so člani spominske odprave dosegli vrh. »To so bili lepi trenutki, pri teh letih biti spet pod goro v krogu svojih mladih prijateljev in hčere. Predvsem pa sem se še enkrat na grobu prijatelja Maria Puchoza poklonil njegovemu spominu.«

Leta 2007 sem se tudi sam za potrebe dokumentarnega filma, ki bo na sporedu TV Slovenija novembra letos, vrnil pod goro. Spomini so silovito oživeli. Na vse, kar se nam je dogajalo na gori. Tako zaradi zmagoslavja kot, žal, tudi zaradi tragedije.

Zanimanje plezalcev z vsega sveta za K2 iz leta v leto le še narašča. Zagotovo bo tako tudi v prihodnje. K2, ki ga imenujejo tudi največji kristal na svetu, je premogočen in preveč vabljiv cilj, da bi se mu zaradi nevarnosti odpovedali. Zato narašča statistika uspešnih vzponov na vrh, a tudi žrtev gore. Do konca leta 2007 je vrh doseglo 284 alpinistov, na njej pa jih je umrlo 66. Samo letošnja sezona, ki trenutno tako odmeva v medijih, je na seznam žrtev pripisala še enajst imen. •