Tomo Virk: Vebrov učenec. Primer Klement Jug - osebnost, diskurz, legenda. LUD Literatura (Zbirka Novi pristopi), Ljubljana 2014, 578 str., 39 €
Tanja Pihlar: Najnovejše delo Toma Virka obravnava osebnost in udejstvovanje mladega filozofa in alpinista Klementa Juga, ki se je pred devetdesetimi leti tragično ponesrečil pri plezanju v Julijskih Alpah.
Po avtorjevih besedah ga je k pisanju spodbudilo prav proučevanje razmerja med Vladimirjem Bartolom in Jugom, ki sta bila rojaka in sošolca. Pri tem se je moral lotiti zadeve tako rekoč »od začetka«, saj so se okoli Jugove kratkega življenja napletli številni miti in legende. Opiral se je na maloštevilne primarne vire, zlasti na njegove ohranjene spise, dnevnik, korespondenco in drugo gradivo iz njegove zapuščine, pa tudi na nekatera pričevanja.
Namesto idealizacije – realnost
Knjiga nam odkriva Jugovo osebnost v nekoliko drugačni luči, kot jo sicer poznamo. Avtor nam na podlagi podrobne analize različnega gradiva razkriva tudi vse njegove temnejše osebnostne lastnosti, na katere so sicer tu in tam že opozarjali nekateri redki posamezniki. Za njegovo kompleksno osebnost so poleg močne volje, stremljenja po izpopolnjevanju samega sebe ipd., značilni tudi pretirana samozavest in ambicioznost, tekmovalnost, maščevalnost, despotska narava, elitizem, občutek superiornosti …
Avtor je vzel pod drobnogled tudi vsa področja Jugovega udejstvovanja in pokazal, da je marsikaj od tega, kar so napisali njegovi življenjepisci in se je ukoreninilo v javni zavesti, zgolj idealizacija brez realnih temeljev. To med drugim velja že za njegovo domnevno narodnobuditeljsko delovanje v mladosti. Njegov dnevnik namreč priča o tem, da je bil čisto običajen mladenič, ki so mu rojile po glavi različne neumnosti; Virk je uspel pokazati, da je bilo njegovo zavzemanje za narod vedno bolj teoretične narave in ni bil nikoli pravi aktivist (kot npr. njegov prijatelj Zorko Jelinčič).
Učenec in učitelj
Preobrat v Jugovem življenju je gotovo pomenilo srečanje s Francetom Vebrom, prvim profesorjem na novoustanovljeni ljubljanski univerzi in začetnikom moderne slovenske filozofije. Z vso vnemo se je posvetil filozofiji in si je zaradi živahnih razprav z učiteljem, v katerih mu je pogosto oporekal, pridobil sloves Vebrovega učenca, celo »genialnega« (Virk ga oprezno imenuje njegov »najljubši učenec«). Najobsežnejši in najbrž najzahtevnejši del knjige predstavlja Virkova temeljita analiza treh njegovih (edinih) še ohranjenih zgodnjih seminarskih nalog, v katerih se je ukvarjal z različnimi spoznavno-teoretskimi vprašanji, ki sodijo v okvir predmetnostne teorije (utemeljil jo je Vebrov avstrijski učitelj Meinong), ponekod pa jo tudi presegajo. Avtor svojo analizo dopolnjuje z obravnavo sočasnih Vebrov del, kar mu služi za primerjavo njunih pogledov. Opozarja na hibe in nedoslednosti, ki so pri mladem filozofu zelo pogoste, pa tudi na posamezna mesta, kjer je utegnil vplivati na svojega učitelja, da je dopolnil nekatere svoje še ne povsem domišljene rešitve problemov. Na podlagi natančnega branja nalog je pokazal, da je bil Jugov vodilni motiv pri pisanju pogosto preprosto težnja prekositi svojega učitelja in dokazati svoj prav nasproti njemu. Virkove analize so ne nazadnje tudi pomemben prispevek za razumevanje spoznavne teorije pri samem Vebru.
Avtor posebej obravnava tudi Jugovo disertacijo in gradivo za etiko, ki je nastalo v njegovem zadnjem padovskem obdobju. Disertacija, ki je obravnavala zapleteno problematiko duševne kavzalnosti in je bila ocenjena s »summa cum laude« (z največjo pohvalo), je danes izgubljena in njene vsebine ni več mogoče natančneje rekonstruirati. Slavospevom o njeni epohalnosti je Virk postavil ob bok nekatera dejstva, ki to demantirajo: pričevanja rojaka in sošolca Bartola; dejstvo, da skorajda nihče ni navajal niti sprejemal njenih izsledkov. Prav tako ni mogoče spregledati, da ni bila nikoli objavljena njegova zapuščina, čeprav so si nekateri (zlasti Veber) za to prizadevali. Kakorkoli že, sodba o njej bo mogoča šele, če so bo kdaj (po naključju) našla. Podobne težave so tudi z Jugovim gradivom za materialno etiko (nameraval jo je predložiti kot habilitacijski spis), ki se je ohranilo zgolj v fragmentarni obliki in sodi v obdobje, ko je že začel ubirati lastna pota.
| »KNJIGA JUGA NE IDEALIZIRA, TEMVEČ NAM RAZKRIVA NJEGOVO PODOBO BREZ OLEPŠAV IN ZAMOLČEVANJA.« |
Po mnenju nekaterih je prav etika njegov največji dosežek in mu je prinesla celo naziv »etičnega reformatorja«. Jug je za izhodišče vzel vest, s katero po njegovem neposredno spoznamo dobro in zlo; seveda pa je takšen kriterij povsem subjektiven. Ker se je tega zavedal, je menil, da mora o etičnih zadevah razsojati posameznik, ki ima »višje razvito« vest – in za takšnega posameznika se je imel prav sam. Vendar pa takšen kriterij ni nič manj subjektiven. Virk je opozoril tudi na nekatere nedoslednosti, ki jih je sam zagrešil v »praksi«. Tako npr. ni prav nič upošteval etičnih načel za planinsko tovarištvo, ki jih je sicer zagovarjal: bil je tekmovalen in je hotel biti pri plezanju prvi.
Ljubezen nam je vsem v pogubo
Posebno poglavje je namenjeno dvema Jugovima ljubeznima: njegovi zadnji ljubezni Milki (Ljudmili) Urbančič in alpinizem. Jug je v ljubezni zaradi svojih prepričanj in pričakovanj, ki jih je gojil do izbrank, nenehno doživljal razočaranja. Virk, ki je temeljito proučil tudi njegovo korespondenco z Milko (ohranjena so zgolj Jugova pisma), je pokazal, da ni šlo za običajno ljubezensko razmerje, ampak je bilo to zaradi Jugove mizoginije in ginofobije platonično in v glavnem »na daljavo«. V njegovih pismih prevladujeta pedagoški in pokroviteljski ton: Jug svojo izbranko nenehno poučuje in jo poskuša »ukrojiti« po svoji meri, saj daje prednost svojemu življenjskemu cilju, tj. iskanju resnice in njenemu posredovanju drugim. Po njegovem imata namreč oba spola povsem različni vlogi: moški kot močnejši spol je zavezan »graditvi vrednot« za človeštvo, naloga ženske kot šibkejšega spola pa je skrbeti za dom in rojevanje potomstva; kot šibkejša se seveda mora podrediti močnejšemu.
Filozofija alpinista
V nadaljevanju Virk podrobno obravnava tudi Jugovo alpinistično dejavnost: njeno kronologijo, njegovo alpinistično filozofijo in pisateljsko udejstvovanje. Kajpada je bila tudi na tem področju njegova podoba nemalokrat idealizirana. Avtor razkriva, da si je Jug tudi v alpinizmu vseskozi prizadeval za prvenstvo, za dokazovanje svoje superiornosti; opozoril je tudi na nekatere nedoslednosti v njegovi alpinistični filozofiji.
Knjiga se dotakne tudi Jugovega delovanja za narod, ki ga je sam razumel kot posredovanje resnice narodu. V ta sklop sodi tudi avtorjeva analiza treh ohranjenih poljudnoznanstvenih predavanj, ki jih je imel na povabilo dijaškega društva Adrija jeseni in pozimi 1923 na Goriškem in so naletela na neuspeh. Po njegovem je temu brez dvoma botrovala tudi predavateljeva neizkušenost, saj ni bil vajen predavati zunaj akademskih krogov; po drugi strani pa je v vnemi, da bi se čim bolje približal svojim poslušalcem – stvari preveč poenostavljal in bil preveč pokroviteljski. Nekateri njegovi pogledi na vero so v tamkajšnjih katoliških krogih vzbudili nasprotovanje, kar je privedlo do javne polemike. Vendar pa glavni razlog za neuspeh vidi Virk v tem, da so bila njegova predavanja preveč odmaknjena od takratnega položaja Primorcev, ki so vedno močneje občutili pritiske fašistov.
Posebno poglavje je namenjeno Jugovi zadnji plezalni turi in njegovi tragični smrti, ki je dobila prave mitične razsežnosti. Ob koncu knjige nam avtor še enkrat strnjeno prikaže procese mitizacije na področjih alpinizma, filozofije, etike in antifašističnega delovanja; marsikateri mit kajpada živi še danes.
Pričujoča monografija je vsekakor do zdaj najcelovitejša in najtemeljitejša študija o Jugu, njegovem življenju in delu. Njena zasluga je, da nam razkriva pravo podobo Juga, brez vsakršnih olepšav in zamolčevanja. Dokončno pa bo seveda »primer Jug« razkrit šele, če se bodo kdaj našli manjkajoči deli njegove zapuščine, predvsem njegova disertacija.
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014