Išči

Arhiv

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tomaž Jakofčič 1285 4

Manolo v 9a

Legendarni Manolo uspel v smeri Bain de Sang z oceno 9a.

Manolo v 9a


Maurizio Zanolla Manolo je pred kratkim uspel preplezati smer Bain de Sang, ki predstavlja njegovo prvo smer z oceno 9a. Dosežek ne bi bil tako odmeven, če ne bi bil Manolo star že 48 let in, če ne bi bilo njegove izredne plezalske kariere.

Zaćelo se je s prvo ponovitvijo smeri, ki sta jo v Cimi de la Madonna preplezala Gogna in Rava leta 1973. Smer kjer je Gogna preplezal gladko rumeno ploščo s samo enim klinom, je odbijala naveze kot po tekočem traku. Vse dokler ni tja, pet let kasneje, prišel do takrat neznani Manolo in smer ponovil brez problemov. Od takrat pa vse do današnjih dni, je Manolo s smermi, ki jih je preplezal postal sinonim za extremne smeri v Dolomitih. Večina njegovih smeri se odlikuje po drznih linijah, velikih težavah in redkem varovanju. Najraje ima dolomitsko skupino Pala di San Martino kjer je tudi največ njegovih smeri. Med njegovimi najbolj znanimi deli sta npr. Supermatita in Nurejev v steni Sass Maorja. Eden od vrhuncev pa je tudi njegova lanska smer Cani morti, ki jo je preplezal skupaj z Riccardom Scarianom –Skyem. 200 metrov dolga smer premore težave do 8b/b+ in obveznim plezanjem z oceno 8a.

Vzporedno s plezanjem v gorah je Manolo gojil tudi športno plezanje na visoki ravni. Tudi slovenskim športnim plezalcem je znano nekaj njegovih smeri v naši (bolj ali manj) bližnji okolici. Med kolesarjenjem po Istri je Manolo odkril Dvigrad in tam preplezal še neponovljeno Malvazijo (8b+). Njegova je tudi smer Maratoneta (8b+), najtežja smer v Paklenici. Pred štirimi leti je preplezal svojo prvo smer z oceno 8c, letos pa se je skupaj s prijateljem Skayem lotil še precej težje smeri. Izbrala sta si znano smer Bain de Sang v švicarskem Saint Loupu. Smer, za razliko od večine drugih tako težkih smeri, zahteva zelo tehnično plezanje v ploščati steni z majhnimi oprimki. Prvi jo je preplezal Fred Nicole leta 1993.

Dejstvo, da je smer oddaljena od njunih domov celih 800 km nekoliko pritrjuje govoricam, da je Bain de Sang malo "lažja" 9a. Kakorkoli, težka ali lahka, Manolu gre kljub spoštljivim srednjim letom, vsako leto bolje!

pripravil: Tomaž Jakofčič
foto: www
Kategorije:
Novosti PLE SLO Vse objave
Značke:
PLE novosti v2

4 komentarjev na članku "Manolo v 9a"

Ivan Pepelnjak,

Morda bi nekateri bralci teh strani pred pisanjem pripomb povprašali strica Googla. Meni je na vprašanje "bain de sang" vrnil kot drugi zadetek tale link ...

Freakclimbing.com

... na katerem tudi piše, da je smer lažja kot 9a.

Drobni tisk: verjetno nikoli ne bom splezal 9a, stric Google pa tudi ne, zato najino mnenje nima teže.


Tomaž Jakofčič,

Nisem imel namena odgovarjati na omenjeno pripombo ampak danes sem pripravil spet »tekmovalno« objavo zato je morda replika na omenjeno pripombo na mestu.

Da bom tudi jaz pikolovski bom dejal, da ima smer Bain de Sang zelo malo skupnega z alpinizmom. Prav tako mislim, da nepristranski bralec v mojem članku ne bi našel tako dolge dlake. Precej dobro si predstavljam kako dober plezalec je Manolo in članek ni bil kritika Manolu, obratno! Podal sem le informacijo, ki kroži med plezalci, ki plezajo težje smeri kot je omenjena.

O tekmovalnosti...

Zguljena a resnična fraza je, da je alpinizem več kot šport. Alpinizem pa je tudi »samo« šport. V vsakem športu obstaja tekmovalnost in prav je tako. V alpinizmu je to tekmovalnost s svetovnim alpinizmom, prijateljem na ferajnu, samim seboj, steno itd. Če te tekmovalnosti ne bi bilo, bi bila v triglavski steni samo Slovenska smer, ki morda edina ni bila preplezana v tekmovalnem ampak koristoljubnem duhu, v lovu za gamsom.

Pri alpinistih se pojavlja več vrst tekmovalnosti.

Alpinisti, ki neprikrito tekmujejo s svojimi vzponi; plezajo prvenstvene smeri, težke, redke zimske ponovitve, hodijo na odprave, redno trenirajo. Ti alpinisti so športniki. Njihova sposobnost je ustrezna ciljem katerih se lotevajo. Upam si trditi, da večina izmed njih to počne (tudi) iz užitka in jim je v pripombi omenjena čarobnost alpinizma znana. Morda celo bolj kot ostalim saj so v gorah več kot spodaj omenjeni.

Vsak šport ima svojo rekreacijo tako so tudi v alpinizmu rekreativni alpinisti. Ljudje, ki jim resnično ni veliko do primerjanja z ostalimi in opravljajo lažje alpinistične ture res za svojo dušo. Čarobnost alpinizma jim je brez dvoma znana.

Obstajajo pa tudi deviacije omenjenih. Alpinisti, ki skrivajo neuspešno tekmovalnost za oznanjanjem čarobnosti alpinizma in alpinisti, ki tekmujejo bolj z besednim napihovanjem povprečnih alpinističnih vzponov. Slednji najbolj škodijo alpinizmu kot športu. Pri olimpijskih športih pojav bleferjev ni možen saj ima glavno besedo ura, dolžina ali sodniki.

Da se ne bom preveč oddaljil od teme... Nihče izmed ljudi, ki so v teh dneh pisali o Olimpijskih igrah ni nikoli tekmoval na tovrstnem tekmovanju pa so vseeno pristojni, da pišejo o tem, ker o tem veliko vedo. Kritik kritika se je ujel v lastno tezo. Spotika se ob nekaj, o alpinizmu pa ve predvsem, da je čaroben...

Srečno!


Gašper Benedik,

Zame je alpinizem to, da se na vrhu stene po "lahki" poletni ponovitvi ali pa "težki" zimski s soplezalcem usedem in se potem dereva od zadovoljstva in zraven veva da sva dobra prijatelja. Da gredo kocine pokonci. Za ostalo v slogu 6 ur in 52 minut se mi pa gladko jebe. Vem pa pred kom moram dati kapo dol....

Pa fajn plezejte!!!

S spoštovanjem!

Gašper


Matija Ponikvar,

Manolo je pač car. Je pa malo nerodno ocenjevati težavo smeri, katere kritik še ni splezal in katere ocena je morda nekaj ocen višja od kritikove najtežje splezane smeri podobne nravi. Tekmovalni prizvok dodatkov na teh straneh žal vedno znova senči čarobnost pravega alpinizma.

lp

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Preizkušnje z Mirotom Štebetom
Naslednja objava Slovo od stare dobre čebule?

ARHIV

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.