Primož Blaha: Kljub nekakšnemu pomanjkanju izvirnosti pri izbiri tur, se ne morem pritoževati nad lepo uspelimi izleti v domačih hribih.
Že prejšnji vikend sva se z Džanijem odpravila v Tamar: delno zaradi te neizvirnosti, delno pa zaradi ene pomembnejših motivacij pri turnem smučanju – lenobe. Računala sva namreč, da bo to bržkone zadnja priložnost za smučanje do Planice. No, skoraj zamujena priložnost: po cesti sva smuči nosila kakšnih 10 minut do snega, nazaj sva prismučala po tekaški do vsega 100 m pred avtom.
Višje je snega dovolj, skozi gozd je letos prav nenavadno udobno, a udobja je nato hitro konec: dolina je polna plazovin in vzpon je minil v zoprnih prebijanjih preko bolj ali manj trdih kep ter iskanju obvozov. Nagrada za trud je bil krasen spust izpod vršne stene na okoli 2450 m ter skozi letos lepo širok ozebnik. Na strmini pod ozebnikom je bilo še lepo, nižje pa slalom med plazovinami, preko še vedno pomrznjenih odsekov in končno udobno skozi gozd ter po vodeni cesti do Planice. Dan je bil pa lep in še nobene gneče ni bilo.
Ta vikend je bila vremenska napoved precej spremenljiva, v soboto sva šla zato s Slavko zgodaj na Pokljuko. Na smuči takoj za zapornico, a na smučišču je snega že kritično malo – za vzpon nekako dovolj. Ko sva se prevalila za Kačji rob, je snega dovolj in udobno sva se povzpela na Srenjski preval. Spust po trdi, a dokaj gladki podlagi do Jezerc, nato pa v bolj oblačnem vremenu, da ni bilo prevroče, na Veliki Draški vrh. Po kakšnih 20 minutah na (samotnem!?) vrhu se je zjasnilo in sva odsmučala v soncu po precej zmehčanem snegu nazaj do Jezerc. Ponovno nazaj na Srenjski preval in v dobrih razmerah do konte. Za Kačjim robom je bilo veselja konec: v gnoju skozi gozd, skozi žleb je snega še dovolj, po smučišču pa z dvema prekinitvama previdno do ceste. V dolini sva imela ravno toliko sonca za kosilo na terasi, nato se je začelo pripravljati na burno noč …
Po toplih pomladnih dneh je noč prinesla sneg, ki je pobelil tudi Šmarno goro. A glavnina padavin je bila južneje in na Vršiču je zapadlo vsega okoli 10 cm. Cesta je bila tako suha in po prihodu na prelaz se je iz meglic pokazalo sonce, temperatura pa zimskih -5°C. No, sonce je že takoj tudi pokazalo svojo moč in slekla sva se takoj po prečkanju ceste …
Dva Avstrijca pred nama sta potegnila lepo špuro, pod škrbino smo šli peš in še naprej po kopnem grebenu. Mala Mojstrovka je bila videti super, saj je pobočje rahlo jugozahodno. Kljub temu sva odvila levo in na samotno Veliko Mojstrovko, kjer je lepši razgled – tudi na polno in glasno Planico. Novi sneg je bil že južen, a ga ni bilo veliko, tako da je bil spust prav fajn naravnost proti Drevesnici. Spodaj je snega že zelo malo in med rušjem sva pripeljala ravno do prečne lovske poti na 1500 m, kjer je smuke konec. Tisti vzpon nazaj na Vršič je seveda rahlo odveč, ampak sonce se je že skrilo za oblake in zaključila sva prav zadovoljna z dobrim izkoristkom dopoldneva.