Janez Pikon: Gozdarska koča nekdanjega Gozdarskega centra Martinček na Jelovici, kjer so gospodarili gozdarji iz Bohinja in takratni pošti v vas Nemški Rovt. 
Meja med občinama je tako nastala kot posledica poimenovanja naselij v šestdesetih letih, po katerem Gozdarski center Martinček na Jelovici spada pod naselje Nemški Rovt. Tja je bil uvrščen zato, ker so z državnimi gozdovi v okviru tedanjega Gozdnega gospodarstva Bled gospodarili gozdarji iz Bohinja. Večina gozdov in planine na velikem območju so bile stoletja v lasti vasi izpod Jelovice, Lancovo, Lipnico, Kamne Gorice in Krope.
Začnemo vsakoletno novembrsko romanje na Brezje iz vasi Nemški Rovt ob zaselku Lome, ter nadaljujemo pod Prečnikom na Pekovec, ter Bitenjsko planino. Sledi predel Kljukovec in kasneje po ravninski gozdni cesti dosežemo Rovtarico, kjer si nekoliko oddahnemo. Po počitku se vzpnemo po gozdni cesti mimo Selske planine na predel Črni vrh na označeno križišče vzhodno v smeri Vodiške planine. Od križišča naprej se cesta zmerno do strmo vzpenja, kmalu pa nas pripelje iz gozda na razgledno pobočje Visokega vrha, od koder se nam odpre lep pogled na Spodnje Bohinjske gore in zahodni del Jelovice, ter dolino reke Save.
Višje se cesta položi in s pobočja preide na planoto za pasom gozda, ki se nekajkrat vzpne in spusti skozi nekaj križišč in odcepov. Prispemo do križišča v smeri na Gozdarski center Martinček in oznako Vodiška planina, kjer se pričnemo lahkotno spuščati v strnjeni smrekov gozd mimo spominskega obeležja ob Gozdarski center Martinček. Daljši počitek s kosilom si privoščimo na Vodiški planini, kjer nas postreže naša zanka Hedevika. Kasneje se spustimo preko planine in nižje po gozdni stezi v dolino in vas Lipanca, Srednja Dobrava, Mišače, Globoko, Dobro polje in že prispemo na Brezje v slovensko Marijino narodno svetišče, baziliko Marija Pomagaj. Udeležimo se Svete maše in kasneje si privoščimo še kuhanega vina v bližnji okrepčevalnici ob prijetnem pogovoru in zbiranju vtisov prehojene poti iz vasi Nemški Rovt preko Jelovice na Brezje.
Vsak človek ima svojo pot in vsaka pot ima svoj pomen, zato si moramo na svojih poteh vzeti čas, se ustaviti in pogledati, v katero smer nas peljejo, kakor je tudi naše življenje le kratko potovanje proti večnosti.
Po golem naključju naletim tudi na gozdnega ježa, ki se dokaj hitro giblje po travniku v bližini gozdarske koče na Martinčku. Jež je vsekakor prebivalec gozda, tega večkrat le slišimo, kot vidimo, ko hodi po listju na gozdnih tleh. Vse prepogosto tudi povoženega na cesti. Jež je predvsem prebivalec gozdov in med gostim grmovjem se rad giblje. Svoj dom si lahko najde tudi v sadovnjaku, parku ali domačem vrtu. Potrebuje le ustrezno zatočišče, kamor se lahko umakne ob nevarnosti in v njem prespi dan.
Janez Pikon