GEA, Zanimivost - Franci Horvat: Zgodba iz knjige »Preproste zgodbe Solčavskih planin«
Matkov kot je najmanjša in najzahodnejša dolina v povirju Savinje. ...
V jezeru je živel zmaj, pred katerim so imeli ribiči velik strah, saj je vsak njegov gib v globini jezera zanje pomenil nevarnost, da se jim prevrne čoln. Če je zmaj priplaval na površje in udaril z repom po vodi, je nastal vihar, da je padalo drevje daleč okoli. Gorje človeku in živali, kadar se je zmaj odpravil na suho iskat hrane. Vse je bežalo pred njim, vse drevje se je pripogibalo za njim in ga hotelo pobiti s svojimi vrhovi. Ubiti bi ga mogel samo macesen s sedmimi vrhi, a macesnom se je zmaj izogibal in se tako zmeraj srečno vrnil v jezero. Nekoč je zmaj pričel pod Puščavniško zijalko glodati steno, ki je zadrževala jezero. Glodal jo je tako dolgo, da jo je preglodal. Takrat je voda iz jezera iztekla do solčavske cerkve, kjer je pred cerkvenimi vrati pustila zibelko. Tudi na Ljubnem je segala tako visoko, da je na mestu, kjer je zdaj župnijska cerkev, pustila kip sv. Elizabete. Ko so Ljubenci našli ta kip, jim je spregovoril: »Po vodi sem priplavala, po vodi bom odplavala, do takrat me pa vzemite pod streho.«
Zgodba je iz knjige »Preproste zgodbe Solčavskih planin«, ki jih je zapisal Jože Vršnik.
Legenda govori o jezeru, ki naj bi nekoč bilo v Matkovem kotu, zato ni čudno, da se potok imenuje Jezera. Nekateri domačini Zgornje Savinjske doline radi rečejo, da je to svet velikanov, saj o njih kroži kar nekaj zgodb.
Matkov kot je najmanjša in najzahodnejša dolina v povirju Savinje. Stisnjena je med mogočne vrhove Savinjskih Alp in je precej osamljena. Vzroke za to je treba iskati v mejnem pasu, ki je bil še v času Jugoslavije strogo varovan. V srednjem delu je dolina tesna in globoko vrezana s potokom Jezera, ki privre na dan v roju prodnatih izvirkov. Na prisojnih južnih pobočjih ležijo samotne kmetije, kot so: Gradišnik, Kočnar, Perk in Matk. Prav slednji ima pri imenih nekaterih zanimivosti veliko prepoznavnost (Matkova kopa, Matkovo okno, Matkova planina in Matkov škaf), a velja omeniti, da jih turizem še ni zastrupil.
Zatrep doline – pod Mrzlo goro – je pravljično lep. Številni slapovi so zanimivi poleti in pozimi. Povsem na koncu doline pa se skriva naravna znamenitost – Škaf. To je v snežišče izdolbena luknja, ki spominja na škaf. Pod previsno steno manjše krnice čez zimo nastane večje plazišče. Ko se otopli, čez steno pada slap, ki ga napaja snežnica krnice pod Mrzlo goro. Padajoča voda dolbe snežišče, dokler ne pride do meliščnega dna in je tako Škaf prebit. Velikost Škafa je običajno v začetku junija največja in lahko doseže globino 20 m in več, širina pa znaša okoli 10 m. Čez poletje se debelina snega močno zmanjša, če pa je pozimi malo snega, lahko na jesen Škafa ni več ali pa ga je samo še za vzorec.
Konec pomladi je dolina poznana po številnem gorskem cvetju, med katerim izstopa lepi čeveljc. Spada med največje evropske orhideje in je zaradi redkosti že od leta 1922 zavarovan. Cvet oziroma medena ustna s svojo obliko spominjata na obuvalo. Živo rumena barva medene ustne privabi žuželke, in te jo oprašijo, ko iščejo izhod iz nje. Razlogov za obisk dokaj pozabljenega Matkovega kota in Škafa je torej dovolj.
DOSTOP: Iz Celja peljemo proti Logarski dolini, kjer se asfaltna cesta odcepi na desno za Matkov kot oziroma Pavličevo sedlo. Po nekaj kilometrih nas kažipot za Škaf usmeri na levo. Makadamski cesti sledimo do Kočnarjeve žage; tam parkiramo. Markacije nas vodijo naprej po kolovozu, ki se konča na obsežnih prodiščih, v bližini je lovska koča, pot pa vodi po desni strani doline. Dvignemo se čez strmo stopnjo, in pot nas privede do zatrepa, kjer se dolina zoži. Višje se spet malce odpre; tu se spomladi že prične snežišče. Po snegu oziroma melišču se povzpnemo pod steno do Škafa. Opozoriti pa je treba na primerno obuvalo in pohodne palice (ali cepin), ki zagotovo ne bodo odveč.
Franci Horvat