Boris Štupar 01.05.2013 20:29 3544 0

Matkov škaf - 01.05.13

Med Grintovci: Letos je hrbtni del izdolbenega lijaka precej visok. Voda, ki pridno topi sneg, pa je že prišla do kamenja.

V Solčavi pihalni orkester ravno razteguje in napihuje instrumente pred »zadrugo«. Maloštevilni gledalci poslušajo pozdrav delavskemu prazniku. Pa vseeno se nostalgično bolj spominjam časov, ko smo praznik praznovali kot priložnost za dan, v katerem smo si lahko izboljšali materialno stanje. Se sploh še kdo spomni zidanja, betoniranja ... doma ali pa prijateljih! So pač drugi časi.

Na cesti se zjutraj še ne pozna, da je praznik. Tudi prekrasna dolina je tiha, ko te pozdravi z dolgimi belimi jeziki med redkim zelenjem. Voda v slapu glasno brboče in moti, vse dokler ne pridemo na prod. Za gozdom je na cesti še sneg, zato hodimo med skalami in peskom, dokler ne stopimo na markirano stezo. Na njej je »obstala« tudi srna, ki je bila najbrž ujeta v sneg. Plazovi in plaziči, ki so ostali v plaznicah povsem na suhem dnu doline, so lahko prehodni. Višje se nekajkrat udre stopinja v sneg, vendar je »glavna« grapa dovolj trdna, zbita od plazov.

Škaf preseneti. Zadnja stran, ki je postavljena proti steni, je zelo visoka. Prednja pa, kljub močnemu vodnemu škropljenju, omogoči pogled v kamnito dno. Krajne poči so globoke in s tem nevarne.

Dričanje v dolino je poglavje zase. Omogoči hiter in prijeten sestop - L (L) lahko.
Narava nam daje zalogo zelo pomembnega vira za življenje. Se tega zavedamo in dovolj spoštujemo?

Boris Štupar

Matkov škaf v preteklih letih

G-L: 2012