Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mija Košir: Severno zaledje Krvavca, vsega prepredenega s smučarskimi progami in žičniškimi napravami, ki najviše sežejo do vrha Velikega Zvoha,
... gradi venec zaobljenih vrhov, poraslih s širnimi zaplatami ruševja, mednje pa se visoko zajedajo pašniki, kjer je v poletnih mesecih med neštetimi kosmi ovčje volne slišati tudi goveje zvonce in se je mogoče srečati tudi s kakšno plemenito konjsko grivo. Na zahodu se krvavška smučišča prepadno spuščajo na planino Dolgo njivo in še niže v Kokro, na vzhod izginjajo v globel planine Koren, v sotesko Korošico in še globlje v Kamniško Bistrico, na severnem obzorju pa za vzpetinami Kalškega grebena, Vrha Korena, Kompotele in Košutne kot okameneli zublji rastejo v nebo najmogočnejši skalni gradovi Grintovcev. Ko človek stoji na vrhu Krvavca ali pa na Velikem Zvohu in ima to severno ogrlico kot na dlani, si ne more kaj, da bi si ne zaželel srečanja z njo v enem samem zamahu.
Med Kokro in Kamniško Bistrico
Visoki Grintovci segajo prek rame Vrhu Korena in Kompoteli
Še pred slabim tednom (ko je nastala ta fotografija), smo vsi, ki nam je kaj do prave zime in pomladanskega turnega smučanja, uživaško vijugali po snežnih ostankih krvavške zimske sezone, prav z vrha Zvoha v Tiho dolino. Seveda smo se tja gor morali povzpeti na lasten pogon, s smučmi na nahrbtniku ali pa s smučmi na nogah in z vsem kar sodobna oprema ponuja zagnancem (turne vezi, kože..). Ker vse mine, tudi krvavška zima jemlje slovo, na plan pa bodo stopile lepe poti, gorniško komaj kje zahtevne, vendar na vsakem koraku okrašene z vsem kar se lepega začenja z razkošjem pomladno vnemajočega se in brstečega gorskega cvetja.
Troje zaznamovanih poti nas s Krvavca pripelje v osrčje vrhov nad Dolgo njivo in nad planino Koren. Najlažja nas popelje s Kriške planine (1500 m) po njenem spodnjem robu in pod južnimi obronki vrha Krvavca (1853 m) na planino Koren (1675 m), od tam pa po dolini med Velikim Zvohom (1971 m) in Košutno (1970 m) na sedlo med Vrhom Korena (1999 m) in Kompotelo (1989 m), tam pa se po lastnih nagibih odločimo, katerega od teh treh vrhov bomo najprej vzeli pod noge. Vsi trije so lahko dostopni po zložnih travnatih slemenih.
Na planini Koren se lahko najprej odločimo za Košutno, ki se tik nad nami na vzhodnem obzorju strmo vzpenja v nebo. Od obnovljene planšarije krenemo desno prek melišč v kratko prepadno steno (jeklenice, klini) in se čeznjo povzpnemo na planino Košutno z lično kapelico in pastirskim stanom, potem pa zavijemo proti severu po strmih pašnikih in skozi zaplate ruševja na razgledni vrh. Severno obzorje je kot en sam obok skalnega veličastja Grintovcev, na zahodu pa srebrna veriga Julijcev krasi obzorje. S Košutne gremo po uhojenih živalskih in človeških stezicah na sever, na le nekaj metrov višjo Kompotelo, kjer bolj kot nad že znanimi razgledi osupli obstanemo nad prepadno steno, ki s izteče šele globoko spodaj, v Kurji dolini nad Kamniško Bistrico.
Tretja pot k našim mejnikom med Kokro in Kamniško Bistrico nas z vrha Velikega Zvoha popelje proti severu po razbitem grebenu, ki mu pravijo Jež, na njegovem koncu pa stoji Vrh Korena (tudi tukaj bomo v globoki škrbini segli po klinih in jeklenicah), in tam, na tem vrhu visoko nad globoko bistriško dolino in daleč od krvavških prostranstev, nas bo prevzelo zadovoljstvo, ki ga zgolj uporabniki žičniškega izobilja sploh ne slutijo. Nam bo še dolgo v vsakršno spodbudo.
Več o tem popotovanju preberite v knjigi več avtorjev Kamniško-Savinjske Alpe (PZS, 2004) in v planinsko izletniškem vodniku Kamniška Bistrica Bojana Pollaka (PZS, 2009), oglejte pa si tudi zemljevid Grintovci 1: 25.000.
Mitja Košir