Polet - Staša Lepej Bašelj: Albanci so veliko let živeli v izolaciji, zaradi katere jim je uspelo ohraniti nedotaknjen velik del tradicije in kulture. In planinarjenja
Polet, četrtek, 23. avgusta 2007
Soba z razgledom
Albanci so veliko let živeli v izolaciji, zaradi katere jim je uspelo ohraniti nedotaknjen velik del tradicije in kulture. In planinarjenja.
Med orlovimi krili
Albanci ne poznajo planinstva, temveč le alpinizem. Markacij ni, poti niso označene in skoraj ni zemljevidov. V nižjih legah so stezice, ki so jih shodili pastirji in tihotapci, sicer pa je vse divje in se je težko orientirati. Hribi so označeni z dvema imenoma, z lokalnim in imenom tistega, ki ga je prvi osvojil.
Zakon hupanja
Izhodišče za našo planinsko odpravo je mestece Koplik, iz katerega nas razmajani minibusi prepeljejo v narodni park in gorovje Thethi. Cesta je grozna. Ozka, makadamska, razrita in prašna. Z nadmorske višine 0 se dvignemo na 1500 m, vmes malo gor in strmo dol, na eni strani ceste skale, na drugi strani ceste nič – razen globokega prepada, ki se strmo spušča navzdol. Na nekaterih mestih pod cesto vidimo zarjavele razbitine avtomobilov, katerih vozniki očitno niso dobro zvozili ovinkov. Ta cesta je edina v tem gorovju in so jo zgradili Italijani okrog leta 1929. Italijanski kartografi so bili prvi, ki so v tistem času prišli na večino vrhov albanskih Prokletij in izdelali prve zemljevide.
Voznik je mlad in pogumen. Z vratolomno divjo vožnjo preizkuša naše potrpežljivost in živce. Dokler vozimo skozi vasi, veselo potrobi s hupo pri vsaki hiši. Če je kdo zunaj, mu pomaha in še bolj ponosno in divje pritisne na pedale. Ko hiše izginejo in smo v sami divjini, pohupa pred vsakim ovinkom – za vsak primer, da nam kdo ne pride nasproti. Bog ne daj, da bi se morali srečati s kakšnim drugim avtom. K sreči ni nikogar. Voznik to najbrž ve, saj gotovo ni prav veliko takšnih norcev, ki bi rinili v te odmaknjene hribe.
Volkovi, medvedi, kače
Prokletije so mogočno gorovje na meji med Črno goro, Kosovom in Albanijo, pravijo jim tudi Alpe na jugu Evrope. Gorovje je dobilo ime po svoji nedostopnosti, odmaknjenosti, negostoljubnosti in nevarnosti. Nekatera območja so brez vode in zelo skalnata, neugodna za naselitev in za gospodarske dejavnosti. Domačini jim rečejo »proklete planine«. Poleg politične izolacije, ki jo je Albaniji vsilila oblast, so težko prehodni hribi deželo od nekdaj še dodatno varovali pred zunanjimi vplivi. A malokje je mogoče na tako majhnem prostoru najti toliko različnih naravnih lepot. Tu so bili nekoč veliki ledeniki, saj je še danes mogoče opaziti v kamnite skale vklesane reliefe in globoke kanjone, med katerimi pa presenetijo široki cvetoči travniki in pašniki, posejani z redkimi rastlinami, gosti gozdovi, do sto metrov visoki slapovi, smaragdni potoki in divji izviri zdrave, kristalno čiste vode.
Knjižni vodnik tako opisuje albanske gore: »Če boste kampirali v surovih albanskih Alpah, pazite na svojo varnost, saj živi tukaj kar nekaj mesojedih živali. Volkovi sicer ne jedo ljudi, a ne izgubite živcev, če jih boste slišati tuliti in zavijati okrog šotorov. Nasprotno pa medvedje večkrat napadejo ljudi in v opozorilo nič ne tulijo. Albanija ima kar nekaj strupenih vrst kač, čeprav njihovi ugrizi niso smrtonosni za ljudi.«
Območje mraka
Narodni park Thethi se imenuje po večji naselbini istega imena. Območje je bilo v komunizmu povsem zaprto za turiste, pa tudi danes jih ni veliko. Slovi po divjih albanskih plemenih, v katerih še vedno prevladuje zloglasno krvno maščevanje, ki ga ni najti nikjer več v Evropi in je nerazumljivo za današnjo civilizacijo. Ti hribi so sinonim za umore in krvno maščevanje. So osrčje območja krvnega maščevanja, kraljestva smrti in neslavne zgodovine, kjer pravila smrti in prastari surovi običaji prevladujejo nad pravili življenja.
Tu se je ustavil čas. Do nekaterih vasi so kar po drevesnih vejah napeljani električni kabli in vsakih toliko metrov podaljšani ter povezani z vrvico ali lepilnim trakom. Hiše so videti kot staje in so zgrajene iz tukajšnjega sivega kamenja ter pokrite z lesenimi skodlami, hkrati pa narejene tako, da omogočajo obrambo. Okrog hiš in med njimi se prosto pasejo prašiči in kokoši ter se hranijo z odpadki, ki jih ljudje odmetavajo na velike kupe, ali kjer koli se jim zdi pač primerno.
Zakon črne rute
Gorovje je fantastični mitološki svet gorskih vil, siren, rojenic, čarovnic, škratov s sedmimi repi, epskih pevcev, ljudskih vraž, črne magije, verovanj, legend in preprostih ljudi. Vsem tem vlada grozljiv, a veličasten kanon, albanska ustava smrti. Na obronku Evrope in v samem osrčju Sredozemlja se je ohranila plemenska avtonomija, ki jo je na zemeljski obli le še malokje mogoče najti. Drugi Albanci opisujejo tukajšnje ljudi kot »čudne, primitivne in zaostale ljudi s severa« in menijo, da je s temi besedami povedano o severnjakih vse.
Krvno maščevanje grozi samo moškim, ženske so iz njega izvzete. Moški, ki so v krvnem maščevanju, nosijo na desnem rokavu črno ruto. Črna ruta na rokavu je oznaka in pečat smrti za tiste, ki iščejo smrti ali jih smrt išče, je oznaka za ljudi, ki so vstopili v krog krvnega maščevanja. Moški s črno ruto na desnem rokavu je drevo v gozdu, označeno za sekanje. S črno ruto označeni moški je dolžan dati kri: jo preliti ali pa je sam žrtev, nad katero se bo izvršilo maščevanje.
Ob poroki dajo nevestini starši ženinu naboj, ki mu ga zašijejo v suknjič. S tem nabojem ima pravico ubiti svojo ženo, če bi ga prevarala ali osramotila. Običaj se imenuje nevestin naboj. Ob rojstvu otroka se staršem izreka voščilo: »Naj živi dolgo in naj ti ga puška ubije.« Naravna smrt zaradi starosti in bolezni je namreč sramotna. Največ, kar si želijo hribovci v svojem življenju, je, da bi jih doletela čast uboja s puško, s čimer jim je zagotovljen spodoben spomin na njihovo smrt.
Albanska hiša je od boga in od gosta. Gost je nedotakljiv, treba ga je spoštovati in mu na vsakem koraku izkazovati gostoljubje. Gost mora ob vstopu v hišo glavi družine izročiti orožje, kar pomeni, da je prišel v hišo kot prijatelj, zato ga mora gostiteljeva družina zaščiti pred vsakršno nevarnostjo. Za Albanca ni hujše sramote, kot če se gostu v njegovi hiši kaj zgodi, saj je gost najvišja etična kategorija v življenju Albancev.
Nikamor brez vodnika
Vas Thethi, ki šteje dve ali tri hiše, je startna točka za enodnevne trekinge po okoliških planinah, ki kažejo osupljivo lepoto. Pred njo se razprostira prostran travnik, na katerem postavimo šotore. Od hiš nas radovedno ogledujejo domačini, otroci pa se ne upajo približati. Ob hišah se pasejo ovce in krave.
V redkih knjižnih vodnikih planince posebej opozarjajo, naj ne poskušajo hoditi naokrog sami. Ker so albanske gore redko naseljene, lahko že najmanjša poškodba, npr. nedolžen zvin gležnja, povzroči največje težave, saj je treba peš tudi nekaj ur daleč odšepati do najbližjih zaselkov. V teh gorah ni reševanja s helikopterji in z gorsko reševalno službo in tudi mobilni telefon največkrat nima signala. Taborjenje ni preveč priporočljivo. V Skadru je mogoče najeti domačine, ki vodijo po teh gorah, a kot smo videli in preizkusili, niso preveč zanesljivi. Naši planinci se laže orientirajo po redkih kartah in zemljevidih kot pa s pomočjo živih vodnikov. Prav resno odsvetujejo hribolazenje brez lokalnega vodnika tistim, ki doslej niso imeli izkušenj z alpskim gorništvom in ne tolčejo vsaj toliko albanščine, da bi se lahko vsaj najnujnejše stvari sporazumevali z domačini.
Vodniki brez občutka – za vse
Skupina najbolj vnetih planincev se takoj odpravi na odpravo. Osvojili naj bi Maya e Jezerces, po naše Jezerski vrh, z 2694 m najvišji vrh v gorski skupini Prokletije. S seboj vzamejo gorsko opremo za ekstremne razmere in dva lokalna vodnika, ki jim bosta kazala pot, a se je pozneje izkazalo, da ne poznata poti, še manj pa časa. Če rečejo, da je do nekega kraja tri ure, je treba ta podatek najmanj podvojiti, če ne celo potrojiti. Odprava je ves naslednji dan hodila po snegu. Že med potjo so se odločili, da ne bodo šli na najvišji vrh Maya e Jezerces, temveč na tri metre nižji vrh poleg njega. V megli pa so zgrešili pot in prišli na vrh, ki je visok »le« 2435 m. Vzpon je bil zelo težak in naporen, sneg se je udiral in srečo so imeli, da ni bilo vroče, ker bi bilo še teže hoditi. Nazaj grede jih je čakalo 500 m spusta po snegu, v katerem so iskali pot in pravo smer. Za takšne razmere bi morali imeti planinci v naših gorah obvezno cepin in dereze, albanski vodniki pa niso imeli s seboj nobene takšne opreme.
Albanska Soča
Druga skupina se je naslednji dan odpravila v dolino reke Valbone, ki je podobna naši Trenti. Vmes moramo prečkati prelaz, ki je na višini 2000 m. Prtljago nam pomagajo tovoriti mule. Pot gre najprej strmo navzdol. Prečkamo potok, v katerem plavajo velike ribe. Ribiči bi našli tu svoja ribja nebesa, le do ribiške palice bi prišli težko, če je ne bi nesli že od doma, saj je ni kje dobiti. Steza se nato začne vzpenjati. V preteklosti je tukaj vodila stara tihotapska pot. Na lubju dreves so skrivne oznake in steza je shojena. Drugih oznak, da tukaj vodi kakšna pot, ni. Občudujemo divjo naravo in cvetoče travnike, ki so polni gorskega cvetja in zrelih jagod. Na nekoliko višji legi jagodičevje šele začenja cveteti. Prave preproge cvetja. Na prelazu je mrzlo in piha. Spust je hudo strm in krušljiv. Paziti moramo, da drug drugemu ne sprožimo kamenja. Skale so na nekaterih mestih podobne premogu, črne in sive. Hiš ni, sama divjina. Srečamo dva moška, ki gresta kdovekam. Pozdravita z »dindžes«, kar prevedemo kot »zdravo«. Nihče od Albancev, ki smo jih srečali doslej, ne zna nobenega tujega jezika, vendar so izredno prijazni in ljubeznivi.
Dolina reke Valbone leži v okrožju Tropoje, ki gnezdi na skrajnem desnem severovzhodnem delu Albanije. Območje je dobesedno odrezano od preostale države, saj se razteza med mogočnimi gorami, med katerimi so številna jezera, v katerih se kot v ogledalu odsevajo veličastni vrhovi. Domačini pravijo tem jezerom Gorske oči, saj so z njihovimi nastanki povezane številne legende. Prelepa dolina Valbone je res podobna Trenti. Po sredi teče reka smaragdne barve, čista, z brzicami, na nekaterih mestih s tolmuni. Pravi biser. Divja, deviška in eksotična. Dih jemajoča albanska Soča.
Močne vezi s Kosovom
Neugodna geografska lega otežuje življenje tukajšnjim prebivalcem, saj so odrezani od civilizacije, redkim obiskovalcem pa ponuja neokrnjeno naravo, kakršno je še redkokje v Evropi mogoče srečati. Dostop do mest v notranjosti Albanije je možen le na dva načina – čez visoke gore in prelaze in po dolini reke Valbone ter z ladjo po jezeru Komani. Bolj dostopni in povezani s cestami so ti kraji s Kosovom, z Đakovico in Prizrenom, saj je težko najti družino, ki nima sorodnikov na eni in drugi strani. V komunizmu in v času sankcij proti Jugoslaviji so se meje med državama popolnoma zaprle, vladni ukrepi obeh držav pa so območje skoraj izstradali in uničili. V teh okoliščinah sta se najbolj razcvetela tihotapstvo in kriminal, tako da je Tropoja pridobila sloves območja, kjer prevladujeta nasilje in nevarnost. V zadnjem času so vlada in tuji donatorji namenili veliko denarja, da bi izboljšali tukajšnje varnostne razmere, povečali so policijske patrulje, domačini pa so začeli bolj spoštovati zakone. Središče tega območja je kraj Bajram Curri, v katerem je še mogoče videti ohranjeno utrdbo za zapiranje moških, ki so v krogu krvnega maščevanja. Iz doline Valbone se vrnemo s trajektov po čudovitih fjordih in kanjonih na reki Drim. Pokrajina je nedvomno eden najlepših predelov Albanije.
Lepa prihodnost?
A to je že druga zgodba. Dejstvo je, da so albanske gore nedotaknjene, čiste, lepe. Veliko je sten, razgibanega terena, veliko cvetja. Skale so krušljive, zato težke za plezanje. Planinstva še ni, saj hodijo v Albaniji v hribe le redki alpinisti, zato tudi ni planinske infrastrukture – označenih poti, kažipotov, markacij, koč. V teh krajih bi lahko bila odlična smučišča, saj se sneg obdrži do srede poletja. Albanske gore bi lahko bile eldorado Evrope. Ta jih še ni odkrila, a ko jih bo (če jih bo), čaka tukajšnji turizem lepa prihodnost.
Staša Lepej Bašelj
Foto: Staša Lepej Bašelj in Vinko Šeško