Polet – Željko Kozinc: Kožljek in Koreno: dve razgledišči po Barju in Pograjcih
Polet, četrtek, 30. avgusta 2007
Na svoji zemlji
Kožljek in Koreno: dve razgledišči po Barju in Pograjcih.
Med prastarimi lepimi imeni
Kožljek in Koreno, dva lepa hriba, ki se z Ljubljanskega barja kažeta kot prva straža Polhograjskih Dolomitov, imata dva izredno lepa razgledna prostora, pri čemer je prvi bolj primeren za tiste, ki imajo radi kratko, a krepilno hojo, drugi pa dajejo prednost širnosti razgleda; na Korenu pač ni veliko hoje (pa še gostišče je blizu). Do Kožljeka je do vasi Samotorica peš 45 minut, pa še to je možno skrajšati. Najprej se peljete po zaviti, malce strmi cesti do prevala, kjer je kapelica. Tam pustite avto ob cesti. Pri kapelici krenete na levi travnik do smerne table Kožljek skozi nizek smrekov gozd, kjer prijazno nadelane stopnice zelo prav pridejo v mokrem. Vrh je kmalu naprej po grebenu, ki je žal vse bolj zaraščen z leščevjem, tako da se res lep razgled širi samo na severovzhod, še zlasti na Grmado, Polhograjsko goro in Tošč – in seveda na Koreno. Zadaj Kamniške! Na vrhu Kožljeka je skozi gozd izsekan pogled na Blegoš in njegovo zeleno kapo (ali albansko pozimi). Takoj levo za njim je videti Triglav. Od kapelice do vrha je 20 minut. Del grebenske poti 3 K, ki je po večini senčna in ponekod lepo razgledna, tudi na jug, na del Barja, in na vrhniški konec in Zaplano. Povsod so lepe, skrbno obdelane kmetije. In košenine. Malo kje dobiš toliko izletniške ponudbe na kupu kakor na Kožljeku in na Korenu, na grebenastem hribu med Horjulom in Polhovim Gradcem.
Na Korenu je še hribovska cerkvica, prazgodovinsko gradišče in troje, četvero častitljivih lip; pa še znamenja novejšega časa, kot sta kmetija odprtih vrat takoj pod vrhom in 12-metrski križ, imenovan svetilnik v tretje tisočletje. Če se podamo na Koreno peš, bomo hodili od ene velike kmetije do druge. Mestni človek bo občudoval ličnost domačij in kmečke krajine, neznansko pridnost pograjskih kmetov ne le na Korenu, temveč tudi v sosednjih zaselkih s prastarimi lepimi imeni, kot so Slevica, Ulaka in Samotorica. Vmes bo lahko štel cerkve na vrhovih, grebenih in poljih. Težko jih bo naštel 46, kolikor jih je sicer naštel gospodar kmetije na Korenu, ki je tu doma in ki si je za štetje lahko vse življenje izbiral le najbolj oprane dni.
Prastarost bi bila lahko oznaka Korena. Vršno sleme lučaj za cerkvico ima imeniten gospodovalni položaj, visok in odmaknjen nad širjavami vsenaokoli. Tudi izletnik, ki ni strokovnjak za prazgodovino, bo opazil, da je opasan s strmo teraso, sledjo nekoč močnega obzidja. Ta krožna terasa ni okrogla ali obolna, kot je to vidno pri drugih utrjenih gradiščih pri nas, ostankih naselbin neznanega ljudstva iz starejše železne dobe, temveč ima v skladu s konfiguracijo travnatega korenskega vršiča posrečeno obliko polovičnega kolobarja, kifeljca. V slovenskem arheološkem atlasu sicer ne najdemo potrdila, da gre za arheološko najdišče, vendar se je težko upreti vtisu, da je vrh Korena umetno oblikovan.
Tudi podoba na južni zunanji steni korenske cerkve ima pridih prastarosti, predvsem pa nedelje, zapovedanega Gospodovega dne, ko je bilo prepovedano delo. Upodobljeni so motika, lopata, plug, plenkača in druga kmečka orodja pa tudi nekaj orožij, od pipcev do sabelj, s katerimi bi vročekrvni pobje utegnili drug drugemu puščati kri. Naslikani pa so ti predmeti okoli podobe trpečega Kristusa. V 15. stoletju jih je neznani malar, nadarjen za dekorativnost, upodobil med sabo prepletene v zanimivem likovnem ritmu, ki bi bil v čast najboljšim sodobnim slikarjem. Freska pa, ki je na mestu, kjer običajno najdemo Krištofa, je žal šele na pol restavrirana. 
Je tudi ranjenec iz druge svetovne vojne. Partizani so jo med napadom na domobransko postojanko, ki je bila v cerkvi, štirikrat zadeli. Štiri bele lise so ostale na njej kot obliži, med njimi pa je Kristus togo skrčen in kakor prestrašen, potem ko naj bi ga svinčenke srečno zgrešile. Nekaj orodja okoli njega je uničenega; drugo, nezadeto, stanovitno vztraja v prastarem poduku, vendar nemočno pred ironijo preteklosti in sedanjosti. Kdo ve, ali bi gorečni freskant, če bi se priklatil iz srednjega veka, med predmete, s katerimi grešiš, če jih vzameš v roke v nedeljo, naslikal tudi avto? Ali bi potem sploh kdo videl njegovo sliko?
Besedilo in foto Željko Kozinc