Večer, Potovanja - Božo Zorko: Več kot 500 gradov in dvorcev je vpisanih v register nepremične kulturne dediščine. Večinoma gre za ruševine, nekaterim pa preti, da bodo to kar kmalu.
Raziskovalci sodobnih trendov v turizmu ugotavljajo, da je kultura vedno pomembnejša pri oblikovanju sodobne turistične ponudbe in magnet za privabljanje novih gostov. Če je to nekoč veljalo predvsem za kraje, ki že desetletja privabljajo obiskovalce prav zaradi kulturne dediščine, to vedno bolj velja tudi za tiste, ki šele postajajo prepoznavni zaradi zapuščine prednikov ali dela sodobnikov. Že tradicionalni kraji, ki jih morate obiskati prav zaradi tega, se raztezajo vse od Kitajske pa do Egipta, Grčije, Italije, Francije in še veliko drugih je.
Že v pradavnini so bili poseljeni tudi naši kraji, Rimljani so pustili kar veliko nahajališč, ki jih arheologi pridno izkopavajo. Srednji vek in leta po njem so pustila bogato nasledstvo v Evropi in v to obdobje sodijo tudi številni gradovi in dvorci pri nas. Več kot 500 jih je vpisanih v register nepremične kulturne dediščine, a večinoma gre za ruševine. Tudi njihovo lastništvo je zelo različno. Nekateri so v zasebni lasti, kar nekaj jih je v lasti raznih podjetij ali občin, 42 kulturnih spomenikov je v lasti države. Od tega je 24 gradov.
Zadnja leta je država pri prenovi te dediščine naredila kar nekaj, a še zdaleč ne dovolj. Poglavitni razlog je seveda premalo denarja. Lani ga je bilo za obnovo vseh 42 spomenikov, ki so v lasti države, na voljo nekaj več kot 700 tisoč evrov. A hkrati moramo vedeti, da je prenova grajske arhitekture, v primerjavi s prenovo sakralne, precej zahtevnejša. Za sakralno arhitekturo je vsebina znana vnaprej, pri prenovi grajske arhitekture pa je zgodba drugačna. Samo "gradbeniška" prenova namreč še ne pomeni tudi ustrezne revitalizacije, saj le nove vsebine lahko vrnejo življenje starim gradovom ali dvorcem. Če so ti pred stoletjem služili nekemu namenu, danes za to niso več potrebni, v večini pa tudi nimajo več gospodarskega zaledja, ki jih je ohranjalo pri življenju. Če odmislimo težave, ki jih ima stroka z obnovo, je poglavitna težava danes najti pravo vsebino, ki bo gospodarsko dovolj zanimiva in bo prinašala denar, a hkrati ne bo okrnila spomeniške vrednosti gradov in dvorcev. Prav zaradi tega so zanimivi in vredni obiska.
Težava je najlažje rešljiva, če takšno spomeniško zaščiteno stavbo uporablja kakšna proračunsko financirana ustanova. V kar nekaj gradovih so domovanje našli muzeji. Na primer v Mariboru in na Ptuju. V nekaterih so razni zavodi, predvsem s področja kulture, tudi šole in podobne ustanove se najdejo, žal pa je še veliko takšnih, ki žalostno samevajo in počasi propadajo. Že v naši bližini jih je kar nekaj: Borl, Dornava, Negova, Viltuš, Štatenberg. Če torej odmislimo življenje v gradovih, ki ga plačujejo razni proračuni, pravzaprav ne najdemo pravega načina, kako bi jih oživili. Razlog je preprost: ni denarja za celovito obnovo in učinkovito trženje. Lahko bi sicer zapisali, da je vsega kriva država, a tako preprosto vendarle ni. Državi sicer lahko upravičeno očitamo, da premalo denarja nameni za obnove, da ni dovolj davčnih in drugih spodbud za podjetja in posameznike, ki se lotevajo obnov, ne moremo pa ji očitati pomanjkanje podjetniške žilice, ki bi gradovom in številnim dvorcem dala nove vsebine in s tem novo življenje. To namreč v kapitalizmu nikoli ni bila vloga države. In ker takšne zgradbe niso primerne za kakšno obrtno ali industrijsko dejavnost, je pravzaprav edina možnost ohranjanja te dediščine s turizmom.
Imamo kar nekaj primerov, kako se to lahko počne, a vsi kažejo, da revitalizacija gradov in dvorcev ni mogoča brez močnega in bogatega lastnika, ki pa ne sme misliti samo na ekonomski interes. Začnimo s primerom, ki je sicer bolj obroben, zgovorno pa kaže na težave. Že nekaj let se v muzeju na ptujskem gradu trudijo oživiti gostilno v bivši konjušnici. Sami se s to dejavnostjo ne bodo ukvarjali, morebitni najemniki, ki so se oglasili, pa so si premislili, takoj ko so izvedeli, da bi morali v obnovo vložiti okoli 800 tisoč evrov. Če k temu prištejemo še vložek v gostinsko opremo, se račun ne izide.
Tudi račun z obnovo starega hotela Palace v Portorožu se še ni izšel. Stroški obnove so na kolena spravili nič krive hotele Life Class, ker so pač v sistemu Istrabenz in morajo plačevati ceno obnove Palaca. Svetli izjemi sta grad Mokrice in Otočec.
Otočec
Grad Otočec je v svoji osem stoletij dolgi zgodovini, prvič je bil omenjen leta 1252, sicer doživel veliko preobrazb in bil v lasti številnih plemiških družin. Krka je dobila grad v upravljanje v 70. letih in ga vključila turistično ponudbo hčerinske družbe Term Krka.
O izkušnjah z upravljanjem gradu je direktor Term Krka Jože Berus dejal:
"Hotel Grad Otočec smo leta 2007 popolnoma obnovili. Ker je otoški grad nacionalni spomenik prve kategorije, smo pri njegovi prenovi upoštevali smernice konzervatorjev. Tako je, čeprav zagotavlja udobje za najzahtevnejše goste, ohranil avtentično arhitekturo.
Danes je namenjen tistim, ki si želijo uživati v miru, in tudi poslovnim dogodkom. Je član priznanega mednarodnega združenja Relais & Chateaux, kar za njegove upravljavce pomeni veliko priznanje, gostom pa garancijo, da so storitve na najvišjem kakovostnem nivoju.
V gradu je za vrhunsko nastanitev gostov na voljo 16 sob, med njimi sta tudi dva kraljevska apartmaja in štiri suite.
Gostje otoškega gradu so predvsem Italijani, Francozi, Rusi in tudi popotniki iz drugih delov sveta. Glede poslovanja lahko rečemo, da zasedenost in promet iz leta v leto rasteta, prav tako pa rasteta tudi njegov ugled, prepoznavnost regije, Term Krka in Krke."
Z drugimi besedami direktor Jože Berus pravi, da brez močnega zaledja Krke pri obnovi in tekočem poslovanju gradu Otočec, kot ga poznamo danes, ne bi bilo. Če bi morali živeti samo od zaslužka iz tekočega poslovanja, se račun ne bi izšel.
Otočec je dokaz, da se da tudi turistično ponudbo gradov uspešno tržiti. (Janko Rath)
Mokrice
Kot se spodobi za naše kraje, sta prva utrdba in naselje na hribu, kjer je danes grad Mokrice, nastala v času Rimljanov, grad pa so sezidali v 15. stoletju. Po številnih prezidavah in dozidavah ter menjavanju lastnikov je zdaj v lasti Term Čatež in je preurejen v hotel visoke kategorije, kjer ponujajo 28 sob in 4 apartmaje. Obdajata ga angleški park in golfsko igrišče. Prenovljene so vse zgradbe v okolici, imajo sodoben konferenčni center z enajstimi sobami in osmimi apartmaji v bivši konjušnici, kjer je tudi recepcija golfskega igrišča. Jedro ponudbe so golf, kongresi in seminarji, poroke in v zadnjem času posebna ponudba za ljubitelje plesa. Kot pravi Alenka Mokrovič Pogačar, direktorica marketinga in prodaje, z vso dejavnostjo skupaj poslujejo brez rdečih številk, za večja vzdrževalna dela in obnove pa morajo denar vzeti iz drugih delov Term Čatež. Gotovo je za gradova, kot sta Otočec in Mokrice, laže, ker sta v velikih turističnih sistemih, ki imajo dobro razvito trženje ter denar za obnovo in vzdrževanje.
Golf je pomemben del ponudbe na gradu Mokrice. (Luka Zorko)
Štatenberg
Bogata je tudi zgodovina dvorca Štatenberg, ki je od leta 1989 v lasti tovarne Impol. Več je bilo poizkusov, da bi ga temeljito obnovili in oživili, a je vse ostalo le pri manjših posegih. Po oceni Jerneja Čokla, direktorja Impola, bi za temeljito obnovo potrebovali okoli 15 do 20 milijonov evrov. Ocenjujejo, da se tako visoka naložba ne bi povrnila, zato ostajajo le pri vzdrževanju dvorca, da ne bi propadal. Manjša vzdrževalna dela opravijo tudi najemniki prostorov. Jernej Čokl pravi, da bi dvorec tudi prodali. Pred nekaj leti so imeli celo že interesenta za nakup iz arabskega sveta, gospodarska kriza pa ga je odgnala. Tako tudi za dvorec Štatenberg kakšne prav svetle prihodnosti še ni na obzorju.
Z oživitvijo gradov in dvorcev so tako tri poglavitne težave: za obnovo in vzdrževanje vsak naložbenik potrebuje veliko denarja. Potrebuje pa tudi vrhunsko ekipo, ki je sposobna pripraviti dober program in ga izvajati, ter zopet veliko denarja za trženje in delovanje, preden takšen turistični objekt prične živeti od lastnega zaslužka. Vse to pa je v sedanjih časih, brez zajetne državne podpore v denarju, že na meji utopije. Kako pa je (in bo) z državnim denarjem (javno porabo), pa itak poslušamo vsak dan. Tako bodo mnogi gradovi in dvorci še kar nekaj časa životarili. Da vsaj propadali ne bi.
Božo Zorko