Revija varnost 2011/4 - Brigita Petric: ... in izkušenj pri helikopterskem reševanju v gorah
IKAR ali CISA je mednarodno združenje gorskih reševalcev iz vseh evropskih držav, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, in iz Kanade, ZDA ter Japonske, namenjeno izmenjavi znanja in izkušenj o reševanju v gorah. Oktobrskega kongresa na Švedskem se je iz Slovenije udeležil Robert Kralj, pomočnik vodje Letalske policijske enote in pomočnik vodje Posebne policijske enote za Gorsko enoto. Z njim se je pogovarjala Brigita Petric iz Sektorja za odnose z javnostmi.
V policiji pripravljate, izvajate in vodite usposabljanja policistov za izvajanje policijskih nalog z uporabo helikopterjev.
Največji delež tega je usposabljanje policistov gorske enote, ki morajo zaradi sodelovanja v ekipah za helikoptersko reševanje imeti tudi veljavno licenco. Vsakoletno usposabljanje po predpisanem programu in podaljšanje licenc lahko v policiji opravljam sam, brez zunanjih izvajalcev, in to delo opravljam z največjim veseljem. Seveda pa moram tudi sam letno s prikazanim znanjem in vodenjem usposabljanj vseh struktur zaščite in reševanja s helikopterjem podaljševati veljavnost svoje inštruktorske licence.
Ste torej inštruktor policist letalec in inštruktor letalskega reševanja ter tudi aktivni član Gorske reševalne zveze Slovenije. Kakšna je vaša vloga v IKAR-ju?
Združenje IKAR poleg predsedstva sestavljajo še štiri podkomisije, ena od njih je za letalsko reševanje. Slednjo ima tudi GRSZ, ki je podobno zasnovana, in v njej kot dolgoletni inštruktor letalskega reševanja, sicer eden od šestih v Sloveniji, opravljam funkcijo tehničnega vodje komisije. Letos sem bil že devetič zapored določen za uradnega delegata na zasedanju IKAR, kjer je poleg opisnih predstavitev en dan namenjen praktičnemu delu na terenu.
Iz Slovenije niste edini predstavnik, ste pa edini iz policije. Združujete znanja, potrebna več enotam (Policija, GRZS, Vojska). Vaša vloga je dvojna, če ne trojna.
Policija kot organizacija ne sodeluje na tem zasedanju, kot njen pripadnik in ob podpori delodajalca pa tam pridobljeno znanje, izkušnje in priporočila s pridom uporabljam in vračam v policijo pri načrtovanju, izvedbi oz. vodenju usposabljanj ter jih tako prenašam tudi na policiste in posadke helikopterjev policije. V IKAR-ju pa nisem edini policist. Konkretno v podkomisiji za letalsko reševanje se srečanj redno udeležujejo tudi predstavniki francoske žandarmerije iz Chamonixa in švedske policije.
Kaj ste na zasedanjih predstavili?
Predstavil sem nekaj najbolj zahtevnih stenskih helikopterskih reševanj v Sloveniji, tj. rezanje vrvi, na kateri visi poškodovani alpinist, npr. v Aschenbrenerjevi smeri blizu Mojstrovke, na Dolgem hrbtu, v Turski gori, ki smo jih vse opravili policisti v okviru dežurstva GRZS. Predstavil sem tudi organizacijo takšnega reševanja ter način in vrsto usposabljanja.
Ste od udeležencev prejeli kakšno zanimivo mnenje?
V svetu letalskega reševanja predstavljamo kar zajeten del te zgodbe, vključno z zgodovino letalskega reševanja v Sloveniji. To sega v leto 1968 ali le šestnajst let od modernega organiziranega letalskega reševanja v Evropi in je bil opravljen s prvim policijskim helikopterjem. Ob mojih predstavitvah se tudi največjim gurujem letalskega reševanja, Švicarjem, vidno »cedijo sline« po helikopterjih in delu z njimi, kot ga imamo v Sloveniji. Tam se uporabljajo manjši, cenejši helikopterji, ne glede na primernost za reševalno delo. V Švici, Avstriji in Kanadi ter Nemčiji na primer, poškodovanega tekmovalca na smučarskih tekmah s helikopterjem dvignejo in nesejo na podvesni fiksni vrvi po mrazu do mesta, kjer lahko pristanejo in ga preložijo v helikopter ali reševalno vozilo, pri nas pa ga z elektromotornim vitlom dvignemo s kraja nesreče in ga že v zraku vkrcamo v helikopter, kjer se takoj za tem, na toplem, lahko nadaljuje z medicinsko oskrbo. Policisti pripadniki gorske in letalske policijske enote to nalogo vsako leto opravljamo tudi na tekmah za svetovni pokal v alpskem smučanju v Kranjski Gori. Prvo leto, tj. 2009, smo morali izvesti ta manever na Vitranški strmini. Organizator je moral video posnetke poslati FIS-u, ki je ocenil primernost zagotovljenega helikopterskega reševanja v primeru hude poškodbe tekmovalca. Nad našim načinom dela je bil, preprosto rečeno, zelo navdušen.
Katero dobro prakso, če lahko tako rečemo, ste prinesli od drugih držav in smo jo uporabili policiji?
Prva točka vsakoletnega zasedanja je poročanje o obravnavanih nesrečnih dogodkih v posamezni državi pri helikopterskem reševanju, predvsem pa vzrokih zanje. To je tudi ena od najbolj zanimivih tem, še zlasti če se zavedamo reka, da se je zelo drago učiti na lastnih in mnogo ceneje na tujih napakah. Te izkušnje uporabljamo sproti. Poleg tega pa se tudi ažurno prenašajo in tudi izvajajo vsa varnostna priporočila IKAR-ja, ki jih prejmemo delegati podkomisije. Na primer, pred nekaj leti smo v policiji aluminijaste oponke za vpetje v jeklenico, ki so se izkazale za neprimerne, zamenjali za jeklene. Drug primer je nedavna pridobitev mnenja proizvajalca elektromotornega vitla glede ustreznega pripenjanja hitre vrvi na kljuko jeklenice vitla. Sledila je najprej prepoved dotedanjega načina uporabe, nato nabava in uporaba posebnih nosilcev, prirejenih za delo s hitro vrvjo.
So se iz teh srečanj porodile še kakšne, npr. dvostranske povezave oz. sodelovanje?
Predstavniki podkomisije za letalsko reševanje IKAR, predvsem tisti, ki se že dalj časa udeležujemo teh konferenc, se tudi med letom sproti obveščamo in razpravljamo o posebnih dogodkih. Bolj delovne narave pa je bil obisk švicarskega kolega, ki nam je pomagal pri usposabljanju za iskanje zasutih v snežnem plazu s pomočjo helikopterja in lavinske žolne, prirejene za delo s helikopterjem. Ker se ta sistem vseskozi izboljšuje, bo na našem usposabljanju sodeloval tudi letošnjo zimo. Kot inštruktor letalskega reševanja sem se na povabilo nemških kolegov usposabljal v bavarskem vadbenem centru, in sicer na simulatorju, ki je razširjen še za trenažiranje postopkov helikopterskega reševanja iz žičnic, krožnih kabinskih žičnic in gondol. Dogovarjamo se za ponoven obisk.
Besedilo: Brigita Petric, Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPU
Foto: Robert Kralj in arhiv IKAR-ja