Matej Podgoršek: Nasvet za izlet v hribe (45.)
Preteklo nedeljo so družabna omrežja preplavile fotografije z Velike planine. In zapisi navdušenja, pa tudi "absurdna gneča" in "četrt Slovenije na Veliki planini". Če si želite pomladne pravljice v gorah, raje izberite njeno kar nekoliko spregledano, sramežljivo sosedo Menino planino. Sam med tednom ob vzponu iz doline na Vivodnik in nato do Doma na Menini planini in bližnji Špic nisem srečal niti enega pohodnika. Žafranov je res nekaj manj, a zato toliko bolj navdušijo razcveteli telohi, mir in razgledi nad najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih Alp. Naš tokratni petkov nasvet za izlet v hribe.
Medtem ko tisoči v teh dneh hodijo na Veliko planino, kjer cveti na milijone žafranov, pa je njena soseda Menina planina (med Tuhinjsko dolino in Zgornjo Savinjsko dolino) nekoliko pozabljena. Na Planinski zvezi Slovenije pogosto govorijo, da imamo veliko zanimivih gorskih kotičkov, in svetujejo, da se pohodniki razkropijo po vsej državi. S tem bomo manj obremenjevali habitate in našli spokojnost v neokrnjeni naravi. Menina je malo nižja od Velike planine (med 1.200 in 1.500 metri), tudi manjša (približno 10 krat 20 kilometrov), bolj gozdnata, žafranov ima nekaj manj, nima slikovitih planšarskih stanov. Ima pa mogočne razcvetele telohe in razgledne točke proti najvišjim vrhovom Kamniško-Savinjskih Alp (kakšni so razgledi poglejte v zgornjem videoposnetku). Predvsem pa na Menini planini, ki je dobila imela po menihih iz nekdanjega gornjegrajskega samostana, najdemo mir. Množice pohodnikov in iskalcev fotografij za Instagram tu ne bomo našli niti ob koncu tedna, sredi tedna pa boste morda po tamkajšnjih poteh hodili sami.
Razloga, da Menina planina ni tako skomercializirana kot Velika planina, sta bržkone dva: pomanjkanje urejenih parkirnih mest na izhodiščih v Tuhinjski dolini in malo slabše označene pohodne poti. Na Menino se sicer lahko pripeljete tudi z avtomobilom, a to pomeni dobrih 11 kilometrov vožnje po makadamski cesti iz vasi Okrog pri Motniku (oziroma osem kilometrov, če se zapeljete do planine Biba). Je pa urejeno parkirišče na severni strani planine, če se na pohod podate iz Gornjega Grada (pri avtobusni postaji). A večjemu delu Slovenije je bližje Tuhinjska dolina, zato v naslednjih vrsticah opišemo vzpon iz vasi Golice, ki ga lahko podaljšamo v celodnevno krožno turo in naredimo celo 20 kilometrov, če sestopimo čez planino Biba.
Vzpon iz vasi Golice na Vivodnik
Ker v vaseh Češnjice in Okrog pri Motniku, kjer se konča asfalta cesta proti Menini planini, ni prave možnosti za parkiranje, za izhodišče raje izberemo vas Golice. Ta stoji tik nad glavno cesto skozi Tuhinjsko dolino. Še najlažje parkiramo pri manjši bencinski črpalki (prostora je za nekaj avtomobilov), kjer se z glavne ceste odcepi cesta proti Menini. Na križišču (desno Češnjice in Menina, levo Golice) je prva markacija in tabla za Dom na Menini planini, ki nas usmeri levo proti vasi Golice. Po nekaj minutah vzpona po asfaltni cesti dosežemo vas in za drugo hišo zavijemo desno na kolovoz, ki se strmo vzpne ob manjšem pašniku.
Pot je markirana, nekaj markacij je obarvanih na novo, nekaj tabel ob poti pa je že precej zbledelih. Pešpot nekajkrat preči gozdne ceste, večji del pa je speljana po tako imenovanih vlakah. V nadaljevanju se zložno vzpenjamo v smeri severa. Vzpon torej ni niti tehnično naporen niti kondicijsko zahteven, samo malce daljši. Traktorske vlake se večkrat razcepijo, a markacije uzremo nekaj metrov za razpotji, tako da lahko sledimo poti proti najvišjemu vrhu Menine planine. To je Vivodnik (1.508 metrov).
Ko dosežemo jaso, kjer je na levi strani lovska opazovalnica, bodimo pozorni, da se markirana pešpot odcepi desno v gozd. Lahko nas zavede in nadaljujemo naravnost po vlaki. A četudi sledimo tej vlaki, ki zavije levo ob lesenem plotu, ne bo nič narobe. Ta čez nekaj minut doseže makadamsko cesto in po njej krenemo v desno. Kmalu bo sekala pešpot (pri tabli, da je do Vivodnika še 45 minut) in tako smo spet na markirani poti. Kronce ob poti so že odcvetele, počasi pa se pojavljajo prvi žafrani in telohi. Na koncu večje jase se še zadnjič pobočje postavi pokonci. Po približno dveh urah in pol, 950 višinskih metrih in sedmih kilometrih uzremo manjši lesen stolp na Vivodniku. Če zlezemo nanj, se nam odpre pogled nad Menino planino, ki je v tem delu precej gozdnata, in prvič do najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp.