Gorenjski glas - Danica Zavrl Žlebir: Nes`mo Miha gor, odprava Triglav 2012, je skupina prijateljev iz Škofje Loke imenovala nenavaden hribovski podvig, ki so ga izvedli tretjo septembrsko nedeljo.
Uroš in Nejc Ovsenik (sicer oče in sin), Rok Rant, Maks Košenina, Gašper Sever in Anže Bertoncelj - Berto so namreč tistega dne svojemu prijatelju Mihu Nardoniju, ki je od rojstva brez roke in nog, pomagali, da je osvojil Triglav.
»Šlo je za izziv,« je povedal Miha Nardoni, ki se skozi življenje giblje z električnim invalidskim vozičkom. »Lani sem ob nekem potopisnem predavanju na Štengah dobil povabilo prijateljev potapljačev, naj se grem potapljat. Prav, če že ne morem na Triglav, bom pa vsaj pod vodo, sem rekel in se potem preizkusil v tej veščini. Potem sem opravil tudi potapljaški tečaj. Toda prijatelja se nista pustila odgnati, prepričana, da lahko oboje, pod vodo in v gore, in skupaj z drugimi sta začela pripravljati tudi vzpon na Triglav.«
Miha so v preteklosti že vabili na Triglav, vendar je bil očitno še premlad, poleg tega pa ni želel s tem ustvarjati promocije za nekoga drugega. Tiho željo pa je vendar gojil, a ob pičlem upanju, da se to lahko kdaj zgodi. Sicer ima vsak človek svoj hendikep, razmišlja Miha, njegov je še nekoliko večji, ker je na vozičku. A tudi tega se da premagati, je dokazala skupina prijateljev, ki je sklenila Miha v nahrbtniku ponesti na najvišji vrh Slovenije. V nedeljo, 16. septembra, jim je to tudi uspelo.
»Pomembno je, da imaš zaupanje. Uroša in Nejca sem dobro poznal že od prej, zaupanje vanju sem si pridobil pri potapljanju, pri odrugih pa nisem dobro vedel … Za takšen podvig je res potrebno veliko zaupanja,« dodaja Miha, ki so ga fantje izmenjaje nosili na hrbtu vse od Pokljuke, od koder so se odpravili ob 5.41, do vrha Triglava, ki so ga dosegli ob 14. uri. Pa seveda tudi v nasprotni smeri, kjer je pot trajala še dlje in kjer so se varovali z jeklenico. Najbolj strm del navzdol je z Mihom na hrbtu premagoval Anže Bertoncelj - Berto, sicer pa so imeli po Mihovih besedah vsi po vrsti zasluge, da je skupen podvig uspel. Šesterica je upravičila Mihovo zaupanje. Vsi so izvrstni športniki, fizično so dobro pripravljeni, a to je po Mihovih besedah le tretjina uspeha, preostalo je trma. »Že na Planiki sem imel občutek, da se bomo kar vrnili, a so vztrajali. Za fante je bilo zelo naporno. Vsak meter so hodili tudi zelo previdno. Ko smo dosegli vrh, me je čakalo isto, kot vse druge planince, ki prvič pridejo na Triglav - krst. Pošteno so mi jih naložili po zadnji plati, vsak je zamahnil tolikokrat, kolikorkrat je bil sam že na Triglavu …«
Najbolj strah ga je bilo, pravi, poti navzdol. »Ko je bil podvig končan, so bili fantje hudo izmučeni, jaz pa spočit in niti malo me niso bolele noge,« se Miha malce obešenjaško pošali na svoj račun. Dosegel je torej svoj cilj, vrh Triglava. Pa se bo na enak način še kdaj vzpel nanj? »Tistega dne sem dejal, da je bila to enkratna, nepozabna in neponovljiva izkušnja,« pravi sogovornik. Njegovi prijatelji pa ob tem menijo, da bo nahrbtnik, v katerem so ga ponesli na Triglav, ostal pripravljen, če bo še kdaj voljan iti z njimi v gore.
Vzpon na Triglav z Mihom v nahrbtniku ni ostal neopažen. Sprva niso nameravali iz tega delati medijskega dogodka, želeli so, da ostane v njihovem krogu. »Ko pa smo na poti na Triglav srečevali druge planince, so se navduševali nad našo zgodbo in nas spodbujali, naj jo objavimo,« je povedal Uroš Ovsenik. In res, ko je o njej poročala komercialna televizija, se je na njeni spletni strani tistega dne pojavilo 9600 »lajkov«. Toliko jih ni bilo niti ob nedavnem dobrodelnem koncertu, niti ko je Pahor padel s konja, se šali Uroš. Fantje so skupni dogodek podoživeli tudi na projekciji filma in fotografij, posnetih ob odpravi Nes'mo Miha gor, ki so ga v sredo zvečer priredili v škofjeloški Vahtnci. Če se jim spočetka njihov podvig ni zdel nič posebnega, pa ga sedaj doživljajo drugače. Že prihod na Triglav, srečanja z drugimi planinci (enim so celo pomagali sestopiti) in oskrbniki koč je spremljalo veliko čustev. Ljudje so jih objemali, hvalili njihovo solidarnost do prijatelja - invalida, ob tem se je ustvarilo veliko pozitivne energije. Če se prej fantom ni zdelo nič posebnega, da so šli na Triglav z Mihom v nahrbtniku, pa sedaj Uroš, Nejc, Rok, Miha, Gašper, Maks in Anže ugotavljajo, da je bilo sicer zelo naporno, a tudi zelo lepo, dogodek jih je povezal z novo vezjo. Urošu, najstarejšemu med njimi, prekaljenemu gorniku in tudi reševalcu, je veliko pomenilo, da je Miha nesel gor (vsaj na Mali Triglav ga je želel nesti, sam vrh pa je prepustil drugim) in to se je zgodilo šest dni pred prvo obletnico, odkar je bil operiran na hrbtenici. Drugi pa pravijo, da je bila odprava tudi v pomenu varnosti dobra, vse so izvedli zelo profesionalno, saj so se zavedali odgovornosti do sebe in do prijatelja v nahrbtniku.
Danica Zavrl Žlebir
Foto: Gorazd Kavčič