Večer, 31.01.06: Mnogim "običajnim alpinistom" je ledeno plezanje predvsem dodaten zimski trening
Mnogim "običajnim alpinistom" je ledeno plezanje predvsem dodaten zimski trening
Minuta pa si na vrhu
Načeloma zadoščata dva posebna cepina, dereze na čevljih in seveda varovanje z vrvmi - Šestdeset metrov skoraj navpičnih ledenih kapnikov na slapu Palenk v Logarski dolini
Na slapu Palenk v Logarski dolini so pripravili tretje letošnje tekmovanje za slovenski pokal v t. i. ledenem plezanju. Nepoučenim se tako početje morda zdi smrtno nevarno (saj načeloma tudi je), a ob ustrezni opremi in primernem varovanju ni menda nič bolj tvegano od običajnega alpinizma. Za mnoge "običajne alpiniste" je ledeno plezanje predvsem dodaten zimski trening, nekateri pa so se specializirali prav za to vrsto alpinizma in v skalah "le" trenirajo poleti.
Navdušenci za ledeno plezanje že nekaj let pripravljajo tekmovanja za slovenski pokal, ki se jih udeležuje kakih trideset bolj ali manj stalnih in nekaj občasnih udeležencev. Na posameznih tekmah je udeležencev ponavadi sicer nekaj manj. Je pa v nasprotju s samostojnimi plezalnimi podvigi, ki potekajo praviloma na samem in na "navadnim smrtnikom" praktično nedostopnih terenih, ponavadi visoko v gorah, na tekmah mogoče od blizu videti, kako tako plezanje sploh poteka.
"Pa bo kdo sploh prilezel na vrh te strme ledene stene?" smo sebe in vodstvo tekmovanja pred začetkom spraševali manj poučeni gledalci. A vodja tekmovanja Jasna Pečjak nas je potolažila, da teren sploh ni ekstremen in da ga je domačin, "Robanov" Lovro Vršnik, pred nekaj dnevi prevozil celo s snežno desko.
Tekmovanja v hitrostnem plezanju, ko morajo tekmovalci kar najhitreje preplezati od starta (ta je praviloma ob vznožju zaledenelega slapa) do cilja nekje proti vrhu (tam je nameščen zvonec, po katerem udari tekmovalec in s tem sporoči, da je dosegel cilj), poteka razmeroma hitro in je privlačno tudi zaradi dinamičnosti in možnosti neposredne primerjave med tekmovalci. Ti si lahko smer plezanja izberejo sami, a prav mnogo izbire na razmeroma ozkih slapovih in v njihovi neposredni okolici seveda nimajo.
Na hitrostna tekmovanja udeleženci ne tovorijo kupa opreme, potrebnega za daljše in kompleksnejše alpinistične podvige. Osnovna oprema sta posebna cepina z razmeroma kratkima ročajema, na nogah pa dereze, trdno pritrjene na čevlje. Povsem prosto po ledu seveda ni mogoče plezati - je preprosto preveč spolzek. K obvezni opremi sodita čelada in poseben pas s karabini, ki omogoča varovanje z vrvmi. Kot smo lahko videli na tekmovanju na slapu Palenk, pa vrvi (za te sta ves čas skrbela dva domača alpinista), ki sicer zagotavljajo vsaj zasilno varnost ob morebitnem padcu, tekmovalce tudi precej ovirajo pri hitrem plezanju.
Kadar za varovanje zadolženi organizatorji, ki so bili tokrat na polici sredi tekmovalne proge, tekmovalca ne vidijo, se lahko namreč kaj hitro zgodi, da vrvi ne napnejo dovolj in se plezalcu mota pod nogami in okrog rok. Preveč je seveda ne smejo napeti, ker bi s tem tekmovalca dvigovali in tekmovanje ne bi bilo regularno. Vrvi zagotavljajo tekmovalcu po doseženem cilju ali odstopu (teh v nedeljo k sreči nismo videli) tudi varen in hiter spust ter sprostitev proge za naslednjega tekmovalca.
Štiri tekmovalke in dvanajst tekmovalcev je poskušalo kar najhitreje preplezati šestdeset metrov (kar je za hitrostna tekmovanja precej) skoraj navpične ledene stene in uspelo je vsem. Ženske so v povprečju potrebovale nekaj čez tri minute. Zmagala je Urška Bačovnik iz Ljubljane s časom 2:51, drugouvrščena Valerija Jasenovec iz Domžal je za njo zaostala dvajset, tretja Polona Juričinec iz Ljubljane pa trideset sekund.
Med moškimi, ki so za pot do zvončka na vrhu potrebovali med 1:06 in 2:32, so bili v ospredju mlajši tekmovalci. Zmagal je Lovro Vršnik iz Solčave, ki mu je teren znan celo kot deskarska steza. Le sekundo je zaostal eden najmlajših tekmovalcev, šestnajstletni Matevž Vukotič iz Mojstrane (ledeno plezanje je nasploh konjiček njegove družine - sodelovala sta namreč tudi njegov brat in oče), še šest sekund več je do cilja potreboval Luka Krajnc iz Celja. Tudi najstarejši udeleženec, 49-letni Miha Lampreht (sicer direktor našega nacionalnega radia in lanski viceprvak Peruja), je dosegel cilj prej kot v dveh minutah. A sam pravi, da pleza po slapovih predvsem zato, da mu čez zimo ne bi zmanjkalo kondicije za "tisti pravi" alpinizem po skalah.
Darinko Kores Jacks