Za hojo v gore je pomembno, da že male otroke spoprijateljimo z bližnjimi hribci, pukli, hribi...
7. oktober 2005
Dopolnjena poobjava
Mladinski odsek Bohinj
Za Bohinj bi lahko rekli, da je bolj kot ne gorata občina. In če želimo našo občino spoznati podrobno, ne gre drugače kot da obujemo gojzarje in pot pod noge. Ker pa pregovor »Kar se Janezek nauči, Janez zna.« ni iz trte izvit, je za hojo v gore pomembno, da že male otroke spoprijateljimo z bližnjimi hribci, pukli, hribi, in celo gorami.
Verjetno je vsak izmed vas že slišal za PLANINSKO DRUŠTVO. V Bohinju imamo kar dve društvi Enega v Srednji vasi in drugega v Bohinjski Bistrici. Podmladek iz obeh društev pa se nahaja v Mladinskem odseku.
Leta 98 smo se »tapravi« skupaj dobili in oživili Mladinski odsek. Ko pišemo oživili, je potrebno povedati, da je mladinski odsek v preteklosti že deloval. Kaj deloval, prav cvetel je pred kakšnimi tremi desetletji.
V teh sedmih letih smo prehodili precej bohinjskih poti in stezic, odpravili pa smo se tudi izven naše deželice in večkrat obiskali lepote Zgornjesavske doline in druge bližnje bolj ali manj znane kotičke. Vsako leto pripravimo okoli 25 izletov. Pa jo včasih vreme prav pošteno zagode, tako da se moramo kateremu od izletov tudi odpovedati. Rekordno je bilo leto 2001, ko sta nam vreme in pa čas omogočila kar 37 tur. Na turah spoznavamo okoliške vrhove, rož´ce in živali. Pa ni le hoja v hribe tisto kar nas druži. Mi tudi plezamo, pa veslamo po jezeru, kolesarimo. Pozimi smučamo, se sankamo, tečemo na smučeh, se ukvarjamo z orientacijo in še bi se našlo kaj zanimivega, poučnega in adrenalinskega. Vse skupaj smo vam predstavljali v Bohinjskih novicah in v svojem časopisu Bohinjčki planinčki, ki je do sedaj izšel trikrat.
Pa še nekaj o vodstvu odseka. Tistih najbolj aktivnih, ki vsak mesec »reskirajo« vsaj eno soboto, nas je okoli petnajst. Če pa bi poiskusil našteti vse, ki so nam pomagali pri taborih, miklavževanju, izletih, nagradah, sponzorstvih…, bi jih lahko našteli krepko čez petdeset. Vsi smo v prvi vrsti prostovoljci. Večina nas je obiskovalo tečaje za mentorje planinske vzgoje ali tečaje za planinske vodnike. Tudi tisto, kar smo poslušali v srednjih šolah in na fakultetah, kar smo se naučili doma iz knjig in za štedilnikom, vse je potrebno uporabiti pri našem delu. Ni le hoja s skupino. Otroke moraš med turo zabavati, spodbujati, loviti, miriti, jim predstavljati okolico, pripovedovati pripovedke in pravljice, skrbeti za varnost, prelepiti kakšen žulj in na koncu jih je potebno vrniti v zavetje staršev. Ni pa le naporen ta naš »dev«, je tudi lepo in predvsem zelo, zelo hvaležno. Vsak vodnik lahko pove, da je najhvaležneje v hribe voditi prav otroke, ki znajo prisluhniti na poseben način in biti hvaležni s tistim preprostim otroškim veseljem.
V spoznavanju tega neznanega sveta, ki nas obdaja, lahko srečamo neskončno lepih razgledov, ki nas včasih z svojo barvo, včasih s pestrostjo, včasih pa prav z neverjetno preprostostjo spodbujajo, da bi tudi jutri ali pa pojutrišnjem šli tja gor. In jutri, če ne zarad lepote gora, pa tako za sebe, za kondicijo, zato, da se malo razgibamo, da vidimo kako je na planinah, če je sir že zrel, če se macesen že barva . In včasih, spomladi gremo tja gor zato, da se nato s smučmi spustimo po belem nedotaknjenem pršiču.
Vedno smo bili veseli, če se nam je kakšen nov pridružil. Tako tudi danes povabim vse mlade, ki imate čas, energijo in pa željo sodelovati, da pocukate za rokav koga izmed nas ali pa poiščete stik z nami preko elektronske pošte.
Načelnik MO Andrej Rožič: andrej.rozic@alpdom.si
Vodja planinske šole Mojca Odar: omojca@siol.net
Mentorica planinske vzgoje Mojca Rozman: mojca.rozman@telemach.net
Vodja skupine dijakov in študentov Vito Arh: vito@arh.si
Andrej Rožič in Mojca Rozman