Gorenjski glas - Jelena Justin: Grintovec (2558 m) - Grintovec je markantna gora, ki je iz doline videti kot nedosegljiva piramida. A dosegljiv je z več strani in vzponi so različno zahtevni. V vsakem primeru pa je to gora za fizično dobro pripravljenega gornika
Fran Levstik je leta 1896 v Planinskem vestniku zapisal: "Narod okoli Mengša, Kamnika, Radomlja, Doba in Domžal in široko po Gorenjskem sploh ne pozna niti Kamniških niti Savinjskih planin, ampak vse to zaznamuje s skupnim imenom Grintavci. Nikdar ne pozabim, kako je bil užaljen moj jezikovni čut, ko sem kot štirinajstletni deček slišal v šoli svojega učitelja prvič govoriti o Kamniških planinah in o gori Grintovcu, meni pa so bili z doma znani samo množinski Grintavci.«
Res je. Za Kamniške Alpe se še danes pogosto uporablja kar množinska beseda Grintavci. In ena gora med njimi je Grintovec. Veličastna piramida, ko jo gledamo iz doline, je videti težko dostopna. Vendar z južne strani nanj vodi prijetna, ne prezahtevna pot, ki pa od gornika terja kar nekaj kondicije.
V Kokri zavijemo desno proti kmetiji Suhadolnik, kjer parkiramo in s tem prihranimo dva kilometra hoje. Sledimo markacijam za Kokrsko sedlo. Po pol ure hoje dosežemo zatrep Suhega dola in pred nami je Taška, skalni skok, preko katerega vodi strma, mestoma zavarovana pot. Na vrhu Taške je rahla uravnava terena; pred nami pa pot naprej do Cojzove koče na Kokrskem sedlu. V tem zlagoma se vzpenjajočem delu so zanimive flora in številne cvetlice. Od Suhadolnika do Cojzove koče porabimo 2 uri.
Pri Cojzovi koči zavijemo levo, strmo navzgor. Po 10 minutah dosežemo razpotje; desno gre pot proti Skuti, mi pa zavijemo levo. Rahlo izgubimo na višini. Na naši desni so tako imenovane Jame in Dolge stene, kjer je pred desetletji še vodila tudi ena od markiranih poti na Grintovec, danes pa je to brezpotje, ki zahteva nekaj plezalnih sposobnosti.
Pot nadaljujemo v smeri markacij. Vzpenjamo se levo preko strmega pobočja, ki je deloma travnato. V Ovnovem čira zavijemo desno. Dosežemo znamenito Grintovčevo streho, ki je strma in kamnito skalnata. Vrh je videti blizu, a do njega je še kar približno ura hoje. Ker imamo vrh ves čas pred seboj, je v tem delu vzpon dokaj monoton. Po kamniti Strehi se pot vije navzgor in z vsakim višinskim metrom je lepši razgled. Človek ima občutek, da je na temenu Grintovca malo prostora, a ni tako. Zaslužen počitek in malica. Na dan mojega vzpona je bilo vreme čudovito in na vrhu sem ostala skoraj dve uri. Ko kar ne moreš navzdol, ker je zgoraj tako lepo.
Vrh vam ima kaj ponuditi, saj je razgled izjemen; prva soseda Kočna pokaže v vsej svoji mogočnosti obe glavi, Kokrsko in Jezersko; druga soseda Skuta me sprašuje, kdaj jo obiščem, vmes se razprostira atraktiven Dolgi hrbet; zadaj so Rinke, pa Mrzla gora itd. Celotno Jezersko z vsemi zanimivimi vrhovi se odpira pred menoj. Ob pogledu proti Kranju se vam bo odprla severozahodna stena Kalškega grebena, ki divje pada v Suhi dol.
Sestopimo po poti pristopa. Pri sestopu je potrebno nekaj pozornosti na Strehi, sploh če vas ujame dež, kar v tem koncu ni nič neobičajnega. Pozornost pa zahteva tudi Taška. Predvsem pazite, da preprečite proženje kamenja, kajti zavedati se morate, da v hribih niste sami.
Verjamem, da boste po prihodu domov prijetno utrujeni in zadovoljni. Kaj ne bi bili! Danes ste osvojili najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp.
In da je na Grintovcu res lepo, je leta 1874 povedal tudi Johannes Frischauf, čigar zavarovana plezalna pot poteka na vrh od Češke koče: »Ve ponosne višave ste mi razodele svoje skrivnosti in dovolile, da z njimi seznanim svoje obiskovalce. Prijatelji planin, pojdite tja in glejte sami!«
Jelena Justin
Nadmorska višina: 2558 m
Trajanje: 7 ur in 30 minut
Višinska razlika: 1657 m
Zahtevnost: 5 zvezdic