Na turno smučanje brez načrtovanega cilja.
Vremenska napoved ne obeta nič dobrega, a kljub temu se peljemo pod jasnim nebom po avtocesti in opazujemo skoraj prazna južna pobočja Kamniško-Savinjskih Alp. Kam gremo, ni več vprašanje in pripeljemo na skoraj prazno parkirišče na Rudnem polju pri minus osmih stopinjah.
S smučarsko opremo prestopimo cesto in pričnemo hojo na smučeh v smeri smučišča. Prehiti nas skupina pohodnikov, mi pa zapustimo cesto in uberemo bližnjico skozi gozd na višjeležečo gozdno cesto, po kateri pridemo v senco gozda na Krucmanovih kontah. Pogledujemo proti zasneženim vrhovom Debelega vrha, Mrežc in Karavank, ko nas dohiti ista skupina pešakov. Nadaljujemo po zasneženi cesti do pobočja, od koder bi se lahko povzpeli na Kačji rob, a nas strmina gozda s kopninami ne prepriča in gremo dalje do razcepa poti pod Malim Selišnikom. Tudi tja ne gremo in hodimo naprej. Morda bi šli po dolinici med Debelim vrhom in Mrežcami, rečemo in stopimo s ceste ter prehodimo nekaj vzpetin in namesto v dolinico pridemo na južno gozdnato pobočje Mrežc. Nikomur se ne da spustiti v dolinico in tako je današnji cilj končno določen.
Vzpenjamo se po pomrzjenem snegu, višje zagledamo med drevjem Viševnik in nato Veliki Selišnik, za katerim se dviguje Mali Draški vrh. Še nekaj vzpona, prečimo letno označeno pot in stopimo iz gozda na široki greben in dobro zasneženo južno pobočje gore, prepredeno s številnimi smučinami in sledovi pešakov. Višje smo, več je razgledov. Za nami pogled doseže vrhove Bohinjsko-Tolminskih gora, na naši levi je očak Julijcev s sosedi, pred nami vršnje pobočje Mrežc in na desni se v daljavi raztezajo vrhovi Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Pogled seže še na gozdove Pokljuke, med katerimi je lepo vidna planina Zajavornik in trud vzpona je bogato poplačan.
Srečamo nekaj pohodnikov, ki se vračajo z vrha, na katerega pridemo v nekaj minutah in tam v tretje zagledamo isto skupino pohodnikov. Sestopimo s smuči in posedemo, a žal tišine, ki jo na vrhovih obužujemo, ni. Čez čas pohodniki oddidejo, pridejo novi in z njimi tudi turni smučarji, ki pa kot mi ljubijo mir.
Minute minevajo in čas je za odhod. Stopimo na smuči in prvi zavoji so tu. Topli sončni žarki so omehčali sneg in smučine in smučanje je en sam užitek. Vršnje pobočje presmučamo hitro in stopimo v gozd, kjer iščemo senčne predele z mehkim suhim snegom. Sučemo se med drevesi, skrbno presmučamo razgibano pobočje in izstopimo iz gozda na gozdno cesto. Srečamo turnega smučarja in pričnemo dolg mukotrpen vzpon po cesti, ki mu sledi položen spust in še zadnji krajši vzpon, ki mu sledi dolg spust vse do Krucmanovih kont, kjer je sneg še pomrzjen.
Po cesti gremo v smeri smučišča, a jo hitro zapustimo in skozi gozd po dobrem snegu prismučamo nazaj na cesto pred parkiriščem, ki je sedaj skoraj polno. Sestopimo in naredimo nekaj korakov peš do avtomobila. Pospravimo smučarsko opremo in odpeljemo po cesti, kjer ni avtomobilov. Obisk je manjši od običajnega, kar je verjetno posledica slabe vremenske napovedi, dan pa je poln sonca z le nekaj koprene na nebu.