Utrujajoča hoja in slabo smučanje.
V lepem sončnem vremenu pripeljeva na zasneženo Rudno polje in ustaviva na delu že spluženega parkirišča, kjer se pripraviva na turo.
Po gazi na cesti greva med zasneženimi smrekami proti smučišču, a še pred njim stopiva v gozd na novo snežnobelo odejo. Smuči se globoko ugrezajo v mehak sneg, ko prečiva gozd in prideva na višjeležečo cesto, kjer je že gaz predhodnikov, ki olajša hojo in spremeni najin načrt. Hodiva po gazi in se vzpenjava v dolinico med pobočji Debelega vrha in Mrežc. Modro nebo zamenja sivina oblakov, temperatura narašča in spreminja snežno površino. Ko gaz pod kuclji zavije na pobočja pod Debelim vrhom, pričneva utirati nov gaz preko vzpetin na pobočje Mrežc. Vsak korak postaja težavnejši. Sneg se lepi na kože smuči in ustvarja snežne cokle, ki me toliko motijo, da moram s strgalom odstraniti sneg in povoskati kože, medtem ko prijatelj na širokih smučeh še lahko odstranjuje z odrsavanjem sneg. Vidljivost je vedno slabša in kmalu ne vidim sosednjega pobočja. Dolg prečni predvsem pa naporen vzpon naju privede v bližino Razorja in grebena Mrežc. Sneg se nabira tudi na vrhu smuči, ki postajajo vse težje. Za trenutek ugledam v meglici Razor, ki nato izgine v oblaku. Greva po vršnjem pobočju dokler ne prideva na vrh. Vidljivosti ni in tako tudi fotografij gora ne. Hladno je in morava se toplo obleči, nato nekaj malega pojeva in popijeva in že za nama pride trojica, po katerih sledeh sva hodila v prvem delu vzpona, oni pa po najinih sledeh v zgornjem delu. Drug drugemu se zahvalimo za dobro opravljeno delo, nato pa stopiva na smuči in odsmučava z vrha.
Želenega pršiča ni. Sneg je težak in na površini nastaja skorjica. Narediva nekaj zavojev v difuzni svetlobi in nato več ali manj sledi smuk do gozda. Tudi tu sneg ni kaj prida, a je lepo pokril tla. Brezskrbnega sukanja smuči ni. Ustvariti je potrebno čim manj pritiska, da ne prideva do tal in s tem do kamnite površine. Doseževa dolinico s poseko, po kateri se spustiva do gozdne ceste z nedotaknjenim snegom. V tej zimi sem petič smučal z Mrežc in tokrat v najslabših smučarskih razmerah. Globoko zadihava in si osveživa grli, nato pa pričneva vzpon po globokem snegu. Sneg na smučah poskrbi za težavnost pri vzponu in veliko truda vloživa v hojo do jutranjih smučin, ko postane vse lažje in hitrejše. Prismučava do Krucmanovih kont, se ozreva na vrhova Debelega vrha in Mrežc, ki ju v naslednjem trenutku zastrejo oblaki. Odsmučava do ratraktirane proge na smučišču in po njem nazaj na cesto in do izhodišča ture.
Pospraviva smučarsko opremo in odpeljeva na Zatrnik, kjer ponovno stopiva na smuči po poti na Hotunjski vrh po borni snežni odeji. Na enem od odsekov hodiva po komaj centimetru snega, preko grebena pri nekdanji zgornji postaji smučišča ne gre in zato se vrneva na cesto in narediva nekaj deset metrov po njej, da se povzpneva na vrh, kjer sta pešak in turni smučar. Z lepimi razgledi ni nič. Oblaki nad blejskim jezerom in na vrhovih Karavank so storili svoje. Tudi Julijci so skriti očem, a za trenutek se pokaže vrh Triglava, nato pa so gore pod sivino. Pripraviva smuči, narediva previdne prve zavoje do ceste in do lepega pobočja, kjer solidno smučava po spomladanskem snegu v dolino in do avtomobila.
V poznem popoldnevu odpeljeva z Zatrnika v upanju, da bo v tej sezoni še kaj dobrih smukaških dni.