PD Kamnik - Vladka Vremšak: Le nekaj streljajev od slovensko-italijanske meje leži dolina Rezija. Na njenem južnem robu se pne greben Muzcev – najbolj jugozahodni odrastek Julijskih Alp.
Tako blizu meje, pa vendar tako daleč – z avtom je dostop iz vseh smeri zelo dolg!
Zato sem se prav razveselila, ko me je Saša vprašala, če bi šla zraven. Izlet na Muzce je bil planiran že kak mesec prej, pa je vreme prekrižalo načrte, 12. avgust pa se je zdel kot naročen. Šest se nas je odpravilo z dvema avtomobiloma mimo Trbiža in Pontebbe proti Reziji. Tam smo zavili desno in se strmo vzpeli na sedlo Karnica. En avto smo pustili tu, ker je bila tura planirana tako, da sta bila izhodišče in sestop precej daleč drug od drugega. Potem se nas je vseh šest zdrenjalo v drugi avto in se po ozki ter zaviti cesti odpeljalo proti izhodišču, ki leži v Terski dolini, malo pred vasjo Mužac. Okrog osmih – po dobrih treh urah vožnje – smo začeli hoditi. Pot se vzpenja po strmih pobočjih Velikega Muzca in preči nekaj grap, ves čas pa je izredno slikovita. Približno po treh četrtinah poti smo prispeli do bivaka Brollo, ki je postavljen na razglednem pomolu visoko nad dolino. Malo smo si oddahnili in si nadeli opremo za samovarovanje in čelade. Do vstopa v zavarovani del poti od tod ni bilo več daleč. Jeklenice so nas po strmih, izpostavljenih travah ter nekaj skalnih odsekih pripeljale skoraj do vrha Velikega Muzca. Zadnjih nekaj deset metrov varoval ni. Z vrha so se ponujali čudoviti razgledi na Zahodne Julijce in tja proti Furlanski nižini, vendar nam je ponagajala megla in našim pogledom zakrila večino vrhov. Tudi greben, ki nas je še čakal, se je zavil v meglo.
Z vrha smo se spustili nekaj metrov nazaj ter po ozki, izpostavljeni travnati stezici prečili do začetka grebenske poti, ki nas je peljala do Velikega Roba. Greben je ozek, na obe strani izpostavljen, pot pa poteka večinoma po južni strani, ponekod pa prav po vrhu. Večji del je zavarovan z jeklenicami, vmes pa so mesta, kjer varovanja ni in tam je bila potrebna še posebna previdnost. Žal nam je bilo zaradi megle, ki je ovirala sicer fantastične poglede na sever in jug, po drugi strani pa nam vsaj vroče ni bilo preveč. Vsaka stvar je za kaj dobra. Proti Velikemu Robu pot preide na severno stran, tu pa se zavarovani del tudi konča. Greben se sicer še nadaljuje, vendar markirane poti po njem ni. Nadaljevanje bi bilo že kar resna plezarija. Mi pa smo se s sedla pod Velikim Robom spustili po markirani poti, ki nas je najprej vodila med velikimi balvani, nato pa skozi gozd proti sedlu Karnica, kjer nas je že čakal en avto. Spet se nas je vseh šest stlačilo vanj in še enkrat smo po tisti ozki cesti, kjer se dva avtomobila ne moreta srečati, odvijugali do glavne ceste, ki pripelje z Učje, in potem še nekaj kilometrov do drugega avtomobila. Vračali smo se čez Učjo in prvo žejo pogasili v Žagi nad Kobaridom. Pot smo nadaljevali čez Predel in Rateče, ...
Lepa, zanimiva tura – predvsem pa za večino od nas nekaj povsem novega. Hvala Saši za zanesljivo vodstvo, vsem drugim pa za družbo. Na Muzcih smo uživali Saša, Marjan, Brane, Tone, Jani in Vladka.
Vladka Vremšak