Red Bull X-Alps: Da. Da bi slovenska ekipa le prišla do konca, na cilj v Monako!« je velika želja edinega slovenskega udeleženca Simona Čopija
NA CILJ V MONAKO!
»Na cilj v Monako? Da. Da bi slovenska ekipa le prišla do konca, na cilj v Monako!« je velika želja edinega slovenskega udeleženca enega najtežjih in fizično najbolj napornih jadralno padalskih tekmovanj z imenom Red Bull X-Alps, Simona Čopija. Računalničar, ki poleg računalništva, za katerega pravi, da ti ponuja kreativnost in možnosti, ki te lahko popolnoma zasvojijo, obožuje vse, kar je povezano z gorami, predvsem pa smučanje, tek in padalstvo, je že kot mlad začel smučati v SD Kanin. Kmalu zatem ga je popolnoma prevzelo smučanje izven urejenih prog, od tu do t.i. alpinističnega smučanja pa ni bilo več daleč. Leta 1993 je bil, skupaj z dobrim prijateljem Markom Čarom, izbran za najboljšega slovenskega alpinističnega smučarja. Vse smučarske in alpinistične izkušnje je s pridom uporabljal v gorski reševalni službi, leta 1996 pa mu je prijatelj ponudil še padalo. In tako se je začelo. Kmalu je naredil prva dva skoka s Čukle nad Bovcem in od takrat dalje se je učil in letel večinoma kar sam.
»Leteti nad gorami skupaj z orli je enostavno lepo. Tu ni nobene posebne filozofije in adrenalina tudi ne. Adrenalin je bil verjetno prisoten pred in med mojim prvim skokom s Čukle. Adrenalin se dogaja tam, kjer ne obvladuješ situacije in to se mi največkrat zgodi na cesti. Takih situacij ne maram. Med letenjem in smučanjem skušam biti 100% in v popolnosti obvladovati situacijo in tu ni veliko prostora za adrenalin.«
Ko tako navdušeno pripoveduje o svojih letalskih izkušnjah, ga vprašam še, kaj ga pri letenju najbolj navdušuje, in na to odgovori: »Letenje je morda nekakšno razreševanje ugank. Kako in kje varno najti najboljše dviganje in ga najbolje izkoristiti. Ko uspeš, se veseliš in pred tabo je nov izziv, skoraj nikoli popolnoma enak prejšnjemu«, se Simon že ustavi, nato pa nadaljuje: »Morda je tu nekakšna podobnost z računalništvom, kjer je tudi mnogo ugank in vsa stvar se pri razreševanju le teh lahko pošteno zavleče. Prednost ali slabost padalstva glede na računalništvo je v tem, da se letenje neha hitreje. Takoj, ko se skrije sonce in poneha termika. Ne smemo pa pozabiti, da se letenje dogaja v naravi, računalništvo pa je samo v glavi.«
Simon Čopi zase pravi, da ga je tekmovanje Red Bull X-Alps močno mikalo že leta 2003, vendar je priložnost zaradi prevelikih težav z ahilovimi tetivami moral izpustiti, letos pa je le zbral dovolj poguma za prijavo. In zakaj pri vsem tekmovanju sploh gre, kako potekajo priprave in kakšna so pričakovanja?
Red Bull X-Alps je tekmovanje, kjer se bo 30 izbranih udeležencev, jadralnih padalcev s spremljevalci, pomerilo med seboj na 850 km dolgi poti (zračna linija) čez Alpe. Letošnje tekmovanje se začenja 23. julija v Krippensteinu v Avstriji, nadaljuje na vrhu Dachsteina (2995 m), pot pa jih bo nato vodila še preko Italije v Švico in Francijo. Srečali se bodo z bodo nekaterimi najvišjimi in spoštovanja vrednimi vrhovi, kot so italijanska Marmolada (3342 m), švicarski Eiger (3070 m) ter Mont Blanc (4807 m). Tekmovanje, ki bo trajalo noč in dan, največ 20 dni, se bo končalo v Monaku, natančneje v Monte Carlu, ko bo prvi tekmovalec prišel do cilja. Se sliši naporno?
Simon pravi, da ga je prvi nelagoden občutek, podoben strahu, po ogledu večine trase že minil, predvsem pa se zaveda, kako pomembna je fizična pripravljenost. »Kondicijske priprave so podobne kot za himalajsko odpravo v letu 2005, kjer sem bil zelo dobro pripravljen. Tam je bila situacija podobna: pomanjkanje spanja, prehrane, napori. Glede na to, da pa imam vsak dan službo, vendarle ne morem biti optimalno pripravljen. Predvsem mi manjkajo letalni dnevi, vreme pa letos po aprilu letenju ni najbolj naklonjeno. Poleg fizičnih treningov in letenja pa se skušam izpopolniti tudi na področju športnega prehranjevanja, kar se mi zdi zelo pomembno.«
Na poti ga bo kot podpora spremljala Marina Istenič, katere naloga bo zelo pomembna. Skrbeti za prehrano, iskanje možnih poti, prehodov, spremljanje vremena, oddajanje predpisanih poročil in video materiala organizatorjem, sledenje in iskanje Simona in še kaj bi se našlo. Le konkretno pri samem premikanju mu ne bo smela pomagati, ne naprej ne nazaj, sama pa bo lahko potovala le z vozilom po tleh. Simon se zaveda, da bo brez ustrezne podpore težko zaključiti dirko. »Na tako dolgi poti je nemogoče preiskati vse možne variante, tako da bo pomembno vlogo odigrala tudi intuicija in improvizacija. V takih situacijah je nujno potrebno razumevanje in zaupanje med obema članoma ekipe, teamsko delo. Ekipo sestavljata dva člana in na to se ne sme pozabiti!«
Pa kljub temu? Ima v glavi kakšno posebno strategijo? »Rad bi čim več letel. Na začetku bom skušal ohraniti stik z najboljšimi, potem pa bom sproti videl, kako se bo tekma odvijala. Kaj se bo zgodilo in kako bom odreagiral pa je popolna neznanka. Na taki dirki je vse odprto, pomembno je poznavanje in občutek za teren, katerega mi iz alpinističnih in hribovskih izkušenj ne manjka. Izbira prave poti ti lahko podari par ur spanja in zmanjša napore. Upam, da mi bo uspelo čimveč proge preleteti, pripravljen pa sem tudi na hojo v primeru slabega vremena.«
Tekmovalci na uradni strani tekmovanja - www.redbullxalps.com - že sedaj pišejo svoj dnevnik, s tem pa bodo nadaljevali tudi na poti, od koder se bodo vsak dan oglašali še prek video posnetkov in fotografij narejenih z visokozmogljivim Nokijinim telefonom N95. Na isti strani bo poleg novičk, na tridimenzionalnih kartah Google Eartha, možno ob kateremkoli času videti natančno lokacijo tekmovalcev, za kar bo poskrbel GPS sledilnik priklopljen na omenjeni telefon. Tako bomo lahko Slovenci navijali za našega tekmovalca 24 ur na dan, svojo podporo pa mu bomo lahko vedno sporočili preko knjige gostov na isti strani.
Ob vsem tem Simon Čopi ostaja realen in pravi: »Zadeva je res dolga, a menim, da prebavljiva!«
Držimo pesti!
Tomaž Košir