Delo, 13.08.06 – Danica Velkavrh: Postopno navzgor in polagoma tudi navzdol
Delo, sreda, 13. septembra 2006
TRIP
Ko drugič prešerno zapojejo kravji zvonci
»Na jesen čreda z gor se vrača«
Vrnitev čred z gora v Bohinju praznujejo s Kravjim balom, ki bo to nedeljo v Ukancu – V Lazu so letos za živino skrbeli majerici Minka in Anica ter sirar Gregor – Postopno navzgor in polagoma tudi navzdol
Ko se gozdovi začno barvati v rdeče in rumeno, se planinski »dopust« konča tudi za majerje in njihovo živino. Na najvišji bohinjski planini V Lazu (1560 m) pod visokimi Ogradi in Debelim vrhom, kjer so prvi na vrsti za selitev v dolino, je »basenga« že za njimi. Ni bilo malo domačih in tujih planincev, ki so vse poletje obiskovali to in druge planine nad Bohinjem in si oddahnili v pastirskih naseljih, ki spadajo pod pašno skupnost Stara Fužina-Studor. V njih je posebno lepo, dokler se tam pase živina, mnogi pa jih obiskujejo vse leto, tudi pozimi. Vedno znova jih očarajo.
V Lazu je s svojo arhitekturno dediščino med najlepšimi fužinskimi planinami. Sredi planine, med lepo urejenimi planšarskimi stanovi, žubori studenček, ki doslej še ni presahnil in daje dovolj vode tako živini kot ljudem. V Lazu so bili pastirji z živino od konca junija, ko je ponekod po kotanjah še ležal sneg.
Od prve do zadnje paše
Na srenjske pašnike so krave na svetega Florjana (4. maja) odgnali na prvo pašo. Kadar je vreme ugodno, se v prvi polovici junija že selijo na senožeti, nato pa na spodnje planine: Blato (1147 m), Hebed (1191 m), Vodični vrh (1500 m), Vrtačo (1500 m), Grintojco (1250 m) in na Trstje (1300 m). Zdaj se pripravljajo na »basengo« v drugo smer, z visokih na nižje planine, na senožeti in srenjske pašnike. Nekatere krave in koze same opravijo vso pot do svoje planine in potem nazaj, nekatere pa do Blata pripeljejo kar s traktorji.
Še vedno pa se držijo starih navad in tudi letos so se jih. Že junija so odgnali vso živino na spodnje planine, od tam pa konec junija in v začetku julija na zgornje, kjer ostanejo tudi krave dobra dva meseca »na dopustu«. Potem se pot obrne. Z visokih planin se začno vračati s pastirji ob Mišelu (29. septembra) in se še malo pomude na spodnjih planinah. Od tam odženejo živino še na senožeti, kjer ostanejo na paši do prvega snega. Še danes vidim Kuharjevo Micko iz Stare Fužine, ki je včasih še pod dežnikom, na katerega so se lovile prve snežinke, pasla krave na Vojah pozno v jesen in naredila še kakšen hlebček sira za povrhu.
V prejšnjem stoletju so živino, preden so jo odgnali, poškropili z žegnano vodo. Gnali so jo z blagoslovljenimi palicami iz cvetnonedeljske butarice, krave vodnice pa so dobile večji zvonec. F. S. Finžgar je zapisal v enem svojih del, da »zvonec dvakrat le zapoje v enem letu: ko na planino ženejo pastirji in ko na jesen čreda z gor se vrača«.
Majerjev delovnik je dolg
»Za živino na planini v Lazu so letos skrbeli Minka, Anica in sirar Gregor. Pazili so na 26 molznic, 45 glav mlade živine, na konja, Anica pa še posebej na 20 koz. Gregor je siril v sirarni dober sir, takšen, ki se naredi samo iz dobrega mleka. Anica je delala sir iz kozjega mleka, ki je najbrž najstarejši na svetu, pri Minki v stanu pa je bilo vse poletje mogoče dobiti kislo mleko, skuto in tudi kakšen hlebček sira. Zdaj so Gregor in nekaj krav že doma, Minka bo še nekaj dni, dokler bo lepo vreme, ostala v Lazu, Anica pa je odšla s kozami najprej na 300 metrov nižjo Grintojco, do prvega snega pa bo nato vztrajala še na Vojah,« je povedal Dušan Jović, svetovalec pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Kranj, ki ima pisarno v Srednji vasi.
Ni dovolj, da so majerji samo pridni in delavni ljudje. Veliko morajo tudi vedeti o gorskem svetu, v katerem živijo, zato jih za vsako sezono skrbno odbere srenjska skupnost. Ni vsak primeren za ta poklic. Daleč od doma in civilizacije se je namreč treba znajti v vsakem položaju, tudi ko zbolijo krave ali ljudje. Dolina je pač daleč, pomoč pa je včasih nujna takoj. Mobilni telefoni, ki jih imajo majerji v zadnjem času, v kotlini pod hribi pogosto ostanejo brez signala.
Majerjev dan je dolg, dela pa nikoli ne zmanjka. Spat hodijo zgodaj, saj vstajajo ob prvem svitu. Najprej pomolzejo krave, nato jih odženejo na pašo, sproti nabirajo drva in zelišča. Kmalu po kosilu se že odpravijo iskat živino na pašo, spet pomolzejo krave in odnesejo mleko v sirarno. Včasih so maslo z bohinjskih planin nosili celo v Trst, zdaj pa ga radi prodajo planincem, ki, namenjeni v višje gore, tudi na Triglav, počijejo na tej planini. Nekoč so v sirarni na planini V Lazu naredili toliko sira, da smo se najedli že olupkov, ki nam jih je prepustil sirar Franc iz Stare Fužine. Z užitkom smo se nato napili še vode iz čistega studenca. Tu smo vsako poletje srečevali tudi skladatelja Marjana Lipovška.
Medtem ko so se krave pasle v višjih planinah, je bila na spodnjih košnja; navadno okoli sv. Jakoba (25. julija). To je bil včasih tak praznik, da so bili kosci in grabljice v lepših oblekah kot navadno. Seno so spravili v svisli, pozimi, ko bo zapadlo dovolj snega in bo v domačih hlevih že zmanjkalo sena, pa ga bodo s sanmi zvozili domov.
Vrnitev čred z gora v Bohinju praznujejo s Kravjim balom, ki bo letos to nedeljo, 17. septembra. Na prireditvi v Ukancu bodo pokazali tudi najlepše krave in predstavili najbolj pridne majerje.
Danica Velkavrh