Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Visoko med mogočnimi, nebotičnimi Rokavi, Oltarjem in Dovškim križem ter manj vzvišeno, slemenasto Šplevto, leži v naročju najlepših in najbolj divjih gora nad Vrati in Martuljkom grbinasta, kotanjasta krnica, razbrazdana in zasuta z melišči izpod okoliških strmih ostenij.
To je svet, kot bi ga vzel iz pravljice o Zlatorogu – kamnita puščava, vendar prav v tej svoji puščavskosti presunljivo lepa. Tod vladata v vsej svoji strogosti in resnobnosti mir in tišina, ki ju zmoti le kakšen tresk odkrušenega kamenja v ostenjih naokrog, kakšen trop pasoče se divje in domače drobnice, gamsov in ovac, kakšen, od vsega lepega in divjega začarani dvonožec, slej ali prej eden tistih redkih, ki s seboj v gore prinašajo zvrhano mero vsakršnih gorniških znanj in zavedanja, da vstopajo v svetišče, ki mu daleč naokrog ni enakega. V okolje neokrnjene gorske narave, ki mu ljubko človekovo bivališče, skromna pločevinasta kočica Bivak II, nič ne jemlje, ampak tembolj poudarja, kako prav je, da človek svoje siceršnje civilizacijske navade pušča čim bolj globoko v dolini.
Na Jezerih (2118 m)
Bivak II na robu krnice Na Jezerih. Zadaj Triglav. Foto: Mitja Košir
Sem gor, kjer si planotasti svet krnice Na Jezerih podaja roko z nekoliko nižje ležečim valovitim robom Na Gruntu, ni označenih poti, vendar v ta visokogorski raj zlahka sledimo dobro uhojenim stopinjam, seveda vešči gibanja po strmih brezpotjih. Dvoje pristopov, ki jih je utrl človek, najprej pastir in lovec, kasneje pa tudi »osvajalec nekoristnega sveta«, drži na te zaobljene robove, ki se nekoliko nad bivakom, na z zelenimi, žametu podobnimi oblogami gorskega mahu prekritem zaobljenem vrhu Šplevte spremene v izjemno razgledišče, čeprav sploh ne gre za kakšno izrazito gorsko postavo, ampak le za dolg, od severa proti jugu padajoč pomol, ki se globoko spodaj, tik nad Pragom, na Spodnji Šplevti (2046 m), prepadno spusti v globel Rdečega potoka.
In prav po dnu Rdečega potoka pelje običajna pot k Bivaku II, se vije med skalnimi balvani spodaj, v dnu, potem spleza prek strmega Praga na širna melišča pod Malim Matterhornom (tako alpinisti imenujejo skalno ostrico, ki zelo spominja na lepotca nad Zermattom) in se od tam povzpne po zagruščenih dolcih na planjo, kjer stoji prijazno zavetišče, kjer mlake talečega se snega v globokih kotanjah, ostanki pravkar minule visokogorske zime, spominjajo na starodavno ime Na Jezerih.
Komur pa poti do tega »nebeškega prestola«, kot bi rekel Kugy, ki je takšnim kotičkom posvetil vse svoje gorniško življenje, ni dovolj, se bo odpravil vsaj na nekoliko višjo Šplevto, kamor pelje pot kot na dlani, saj se bo visoko pod Dovški križ enostavno držal poti, ki pelje nanj in na Oltar. Ko uhojene stopinje zavijejo naravnost v skale Križevega južnega boka in v strme kamine proti Grlu in Oltarju, se bo obiskovalec Šplevte obrnil odločno proti jugu, prestopil nekaj, z zelenimi preprogami poraščenih skalnih pragov in stopil na široko, terasasto sleme in se po njem sprehodil na vrh, enega izmed tistih izbrancev, kakršnih si gorniško srce lahko le želi.
Prej ko nas tu zgoraj povsem prevzame veličastje razgledov, moramo povedati še, da se iz dna Rdečega potoka, tam, kjer udobna lovska pot s Poldovega rovta v Vratih zavije proti vzhodu, k daljnemu Vrtaškemu Slemenu, v strmo dolino pod Kopico in mimo Brinove glave (1586 m) vzpne komaj opazna stezica, ki nad gozdno mejo povsem izgine in od gornika terja veliko mero iznajdljivosti in znanja hoje po svetu, ki vendarle ni za vsakogar (pomislite na gorskega vodnika), kakšen meglen dan pa lahko hudo zagreni čudovito pričakovanje, razgled z zgornjih nadstropij, ki mu je kot biser na kroni v ospredje postavljeno njegovo veličanstvo Triglav nad mogočnimi prepadi severne stene.
Več o tem, kako v ta visokogorska nebesa, preberite v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 2004) in poglejte na zemljevid Julijske Alpe – Triglav 1: 20.000.
Mitja Košir