Nedelo, 10.10.04, Zapelji me - Dario Cortese: Menda ni bolj ostro izrisanega alpskega roba, kot je tu okoli. Kar poglejmo...
Na Koblo,
razgledišče visočansko
Na vrhu komaj dobro sedemo k razgledu in že se zgodi, česar se najbolj bojimo: pojemo, kar imamo s seboj. Vse. Kosmiči, ajdova kaša, zelenjava; vse je šlo, da bo spet privzelo obliko čiste energije. Sicer pa je nemalo kroži prav tu okoli. Sonce greje, veter občasno, pa ne premočno, povleče čez greben, izpod trave vlažno zadiši po zemlji, ki je ponoči gotovo že zmrzovala.
Menda ni bolj ostro izrisanega alpskega roba, kot je tu okoli. Kar poglejmo: ko moramo zaradi čaja, s katerim smo se poživljajoče ogrevali niže spodaj, odtočiti presežno vodo, se zaradi uvidevnosti obrnemo vsak na svojo stan grebena. In kaj se zgodi? Sem teče v Črno morje, tja v Jadransko. Na, kako majhen je ta svet. Svojčas so ga hoteli povečati tako, da so po grebenu zarisali mejo, jo oborožili s potmi, zgradbami in sploh vsem. Nekaj malega je še ostalo, ampak če tistih nekaj stebrov z letnico 1920 ne bo kmalu spomeniško zaščitenih, se bodo sesedli v tisto, iz česar so nastali.
Da niti gore niso odporne proti temu naravnemu poteku stvari, pove podatek, da so hude, nekdaj skalnate strmine tu spodaj pod Krevlom poraščene s travo. Nerodna reč, če bi se morali čeznjo povleči na vrh, kar sicer ni neizvedljivo, vsekakor pa ni priporočljivo. Skratka, tudi gore se zaraščajo, rušijo in sesedajo v lasten vir. Ampak menda je sredi tega vrtinca dogodkov vseeno še nekaj preostalega časa, ki ga lahko presedimo vrh Koble ali še raje vrh leteče prepadnega Krevla ter opazujemo vse to vračanje k viru.
Morda nas preblisne, da tudi sami najdemo svojega.
Vrh gore je to prav lahko.
Morda, vendar težko, kar ga ves čas nosimo s seboj.
Kako vzamemo pot pod noge
Na 1498 metrov visoko Koblo drži dovolj označenih poti, da spodbudijo vsaj nekaj izletniških dni. Iz Bohinjske Bistrice čez planino za Črno goro in nato z vrha čez preval Vrh Bače in vrhove nad Soriško planino na Bohinjsko sedlo ter navzdol v Bohinjsko Bistrico je celodnevni izletniški podvig z okoli 7 ur hoje, ki ga v celoti izhodimo po označenih poteh. Z druge strani gore, iz Podbrda ali iz Bače nad Podbrdom - v tej vasi si velja v nekdanji mlekarni ogledati razstavo
Bača skozi čas -, se po označeni poti v dveh urah ali uri in pol zelo udobno vzpnemo na Vrh Bače, od koder je na vrh še tričetrt ure hoje. Vrnemo se po isti poti, ker je tudi sestop po starih mulatjerah tako prijeten in v tem primeru hodimo, odvisno od izhodišča, 4 do 5 ur. Na Vrh Bače, ampak tega ne povej naprej, ali zelo blizu pod preval držita z bohinjske strani gozdni cesti, ki se odcepita od ceste Bohinjska Bistrica - Sorica. V tem primeru je vse skupaj samo sprehod po razvodju med Črnim in Jadranskim morjem naravnost na vrh, nad prepade, na travo, ki tako prijetno diši in zato izlet ob primernem vremenu in spodbudni malici spet traja vsaj nekaj ur. Vrnemo se po isti poti ali čez sosedni vrh Krevl sestopimo do prevala pod Kravjo Črno goro in se desno, po neoznačeni poti skozi dol spustimo do parkirišča pod spodnjo gozdno cesto. Vsega komaj ura in pol, morda dve uri hoje.
Izhodišča, smeri, ceste in poti se jasneje izrišejo, ko se ozremo na planinsko karto vzhodnega dela Julijskih Alp (l:50.000).
Besedilo in fotografije
Dario Cortese