Večer, Potovanja - Branko Žunec: S planote nad najvišjo gorsko cesto pri nas očara pogled na piramidasti vršac Mangart, Belopeška jezera in Grossglockner (Veliki Klek).
Za dva v naši tričlanski odpravi je bil prvi ponedeljek v oktobru nekakšna prelomnica: po najvišji visokogorski cesti pri nas, na katero se zavije poldrugi kilometer pred prelazom Predel, nam/-a je uspelo osvojiti prvega dvatisočaka, Mangartsko sedlo na višini 2072 metrov v Julijskih Alpah, ki ga po nekaterih ocenah letno obišče 7000 do 8000 obiskovalcev. Vreme je bilo jasno, sončno in za ta letni čas nenavadni toplo, do cilja smo dostopili z Jesenic oziroma iz Kranjske Gore in se čez mejni prehod Rateče zapeljali do Trbiža/Tarvisia. Tam smo nadaljevali levo v smeri Bovca in skozi Rabelj/Cave del Predil do Rabeljskega jezera/Laga di Predil, ledeniškega izvora, kjer je bilo naše prvo bližnje srečanje z znamenji burne (pol)pretekle zgodovine.
Od Rabeljskega jezera do Loga pod Mangartom
"Je bila tu nekoč utrdba, zapora ali kaj podobnega?"smo se čudili ostankom kamnite gmote pri Rabeljskem jezeru, o kateri zgodovinski viri govorijo, da je bila ena od šestih koroških trdnjav, postavljena konec 19. stoletja z namenom, da bi avstro-ogrsko vojaško ministrstvo zaščitilo zaledje in nadziralo še en dostop do Trbiža. Le še stražnica ob cesti z Rablja na Nevejski preval nasproti nekdanje trdnjave je ostala bolj ali manj nedotaknjena, pravijo, da je utrdba zapore predstavljala predstražo soške fronte v prvi svetovni vojni. Pri Rabeljskem jezeru, kjer si turisti in pohodniki v ledeno mrzli vodi namakajo pregrete ude, kar menda zelo prija, naletimo na kolesarja, ki sta počivala na obali. Po ljudskem izročilu je ledeniško jezero "nastalo zaradi neusmiljenosti in trdosrčnosti prebivalcev tamkaj nekdaj obstoječe vasi, katero naj bi Bog za kazen uničil. Otoček sredi jezera pa naj bi bil dokaz božje usmiljenosti do dobrosrčnega starčka in njegove koče."
V dveh smaragdnih očeh Belopeških jezer se zrcali nebo nad Mangartom.
Zgodovinska učna ura se nadaljuje kmalu potem, ko se čez nekdanji mejni prehod na 1156 metrov visokem cestnem prelazu Predel med Kanalsko dolino in gornjim Posočjem vrnemo v Slovenijo. Kakšen kilometer naprej stoji ob cesti, po kateri je že v času Rimljanov in v srednjem veku potekala pomembna trgovska pot, trdnjava Predel, ki so jo Avstrijci začeli graditi leta 1808, naslednje leto pa je odigrala pomembno vlogi pri obrambi prodiranja Napoleonovih sil na ozemlje današnje Slovenije. Francozi so po končanem tridnevnem spopadu z avstrijskimi branilci pod vodstvom stotnika Johanna Hermanna von Hermannsdorffa, ki so se borili do konca, trdnjavo požgali, redke preživele avstrijske vojake pa zajeli. Po naročilu cesarja Ferdinanda I. so padlim branilcem Predela postavili spomenik v obliki piramide iz obdelanega kamna, tri leta kasneje pa so pred njo namestili plastiko litoželeznega lika umirajočega leva na butari drv. Trdnjava je zdaj v ruševinah.
Iz daljne preteklosti nas v sedanjost vrne vodnik, ki nas na najnižji točki Pri Mlinču, kjer se začne 12 kilometrov dolga, serpentinasta in večji del asfaltirana razgledna cesta na Mangartsko sedlo, ima 17 zavojev in pet krajših predorov, spomni na pozno jesen 2000, ko je bližnja idilična vasica Log pod Mangartom okusila surovo moč narave. Takrat je rušilni zemeljski plaz Stovže iz doline Mangartskega potoka, ki se je sprožil nad prvim kilometrom ceste, uničil most in cestišče. Občudujemo viadukt, ki so ga po pravilih, ki veljajo v Triglavskem narodnem parku, zgradili čez Predelico in se napenja visoko nad prepadno sotesko, da ji plazovi ne bodo več mogli do živega. Na vrhu v daljavi pa si spet lahko napasemo oči, tokrat iz drugačne perspektive, na četrtem najvišjem vršacu v Sloveniji, Mangartu. Pogumno premagamo prve serpentine, vendar ne zavijemo levo na Mangartsko planino, kjer se v sezoni pasejo ovce in na planšariji pridelujejo sir in skuto, ampak nadaljujemo do parkirišča na vrhu Ilovca. Vendar moramo za nadaljevanje poti - tako kot motoristi - odšteti pet evrov, ki jih pobira Razvojna zadruga Mangart. Za kolesarje je vstop v osrčje gora brezplačen.
Žakelj, Čop, Aljaž - legende gorništva
Alpski svet ob cesti, ki so jo z javnimi deli konec 30-ih let prejšnjega stoletja, v času velike svetovne gospodarske krize, gradili dve leti brez prekinitev, nam naravo spreminja v naravoslovni učbenik, najprej je bukov gozd, potem so vedno bolj redki macesni in borovci, proti vrhu sta le še ruševje in zelenje. Le z nekaj motorji in osebnimi avtomobili se tesno srečamo, potem pa se skozi zadnji predor in ovinek pripeljemo na eno od parkirišč na tako imenovani pentlji, tik pod našim končnim ciljem - Mangartskim sedlom. Peščica voznikov, ki je prav tako že parkirala motorje in avtomobile - sodeč po govorici jih je bila večina Avstrijcev in/ali Nemcev - se je na travnati planjavi z daljnogledi zavzeto razgledovala na vse štiri strani neba.
Pridružili smo se jim in uživali nad veličastnim razgledom: na 2679 metrov visoki Mangart na križpotju narodov, kamor je menda prvi stopil davnega leta 1794 grof Hohenwarth, vikar škofa Salma iz Krke na avstrijskem Koroškem; na Belopeška jezera, v katerih se kot v dveh smaragdnih očeh zrcali nebo nad Mangartom; na najvišji vrh Avstrije Grossglockner v objemu snežne odeje. Nekateri so se kasneje podali na piramidastega očaka Julijcev, bolj pogumni po desni, slovenski poti, ki je bolj izpostavljena, a ni za vrtoglave, manj pogumni po levi, italijanski, ki je lažja in jo običajno uporabljajo za sestop. Mi pa smo se spomnili nekaterih legend gorništva, ki so lahko zgled. "Alojzij Žakelj je nedvomno ena od še živih legend. O njem je TV Slovenija pred leti posnela in predvajala dokumentarni film," je pripovedoval naš vodnik. O njegovi brezpogojni ljubezni do gora govorijo trije bivaki, ki jih je v visokogorju uredil za planice, dva sta na planoti Mežakla (prvi na Jerebikovcu, drugi v severni steni nad Jesenicami), tretji je na zahodni Triglavski planoti.
"Sem na Babi ležal pa skozi Luknjo v Zadnjico gledal," je povzel zabeljeno šalo o eni od gorskih tur pokojnega alpinista, gorskega reševalca, planinskega vodnika in pionirja zimskega alpinizma Joža Čopa (1893-1975). Med Čopove prvenstvene vzpone v Julijcih, ki jih je opravil 24, sodi Čopov steber v severni steni Triglava. Sicer neizobražen delavec, zaposlen v jeseniški železarni, je bil neverjetno iskrivega duha, priljubljen v vsaki družbi, njegove domislice in dovtipi so nepogrešljiv del gorniške zgodovine. Verjetno bi tudi nestor slovenskega planinstva, župnik na Dovjem in skladatelj Jakob Aljaž (1845, Zavrh pod Šmarno goro - 1927, Dovje na Gorenjskem), priporočal, da "v visokogorski svet stopajte spoštljivo, prisluhnite tišini, prepustite se utripu prostora, ki je star, kot je staro življenje samo". Med vračanjem v dolino smo se ustavili na okusni enolončnici v koči pod Mangartom, ki jo je dva dni po našem obisku oskrbnik Erik Cuderdo naslednje sezone zaprl. V petek pa je na Mangartskem sedlu že zapadel sneg.
Branko Žunec