Več, 30.06.06 – Marjan Raztresen: Zadnje junijske dni sta najmočnejši slovenski organizaciji, ki se ukvarjata s hribovstvom podpisali akt
Več, petek 30. junija 2006
Na planincah spet luštno je
Zadnje junijske dni, tik pred začetkom glavne sezone hoje v gore, sta najmočnejši slovenski organizaciji, ki se ukvarjata s hribovstvom, Slovenski gorniški klub Skala in Planinska zveza Slovenije, podpisali akt, o kakršnem bi bilo še pred nekaj leti, kaj šele desetletji, popolnoma nemogoče misliti. Gorniki in planinci so zakopali bojno sekiro in stopili skupaj! Nazdravlja jim MARJAN RAZTRESEN.
Predsednika slovenske zveze gorniških klubov in planinskih društev dr.
France Sevšek in mag.
Franci Ekar sta sklenila pogodbo o medsebojnem sodelovanju, v kateri ugotavljata vsakomur že dotlej znano dejstvo, da se tako eni kot drugi ukvarjajo z gorništvom in sorodnimi dejavnostmi v gorskem svetu, zaradi česar »obstajajo mnoge stične točke pri uresničevanju javnega interesa za delovanje in uresničevanje projektov Skale in PZS« in torej razmere za sodelovanje.
Ob tem sta podpisala izjavo, da »je pogodba temeljni dokument za nadaljnje poglobljeno sodelovanje«, to pa med drugim pomeni, da bosta obe alpinski organizaciji med drugim enotno označevali planinske poti, preprečevali podvajanje zmogljivosti planinskih objektov na istem geografskem območju, sodelovali pri organiziranju Gorske reševalne službe pri Planinski zvezi Slovenije (PZS), priznavali ugodnosti članom obeh organizacij pri uporabi planinske infrastrukture, enotno zavarovali svoje člane, pripravljali skupne akcije, enotno nastopali pred državnimi, sodnimi in drugimi organi ter druga drugo seznanjali s svojim delom.
Tako skalaši kot planinci so se izlegli iz istega hribovskega gnezda, potem pa so se zaradi različnih pogledov na obiskovanje gora razšli.
Bohinj ni kraj. Če bi bili oboževalci sončne strani Alp odločnejši že na začetku delovanja, bi šteli za ustanovno leto svoje organizacije leto 1872, ko je skupina planinskih navdušencev, s kaplanom Ivanom Žanom iz bohinjske Srednje vasi na čelu, imenovana Triglavski prijatelji, vložila pri kranjski deželni vladi društvena pravila, na podlagi katerih bi oblast registrirala prvo slovensko planinsko društvo. Nastal je proceduralni zaplet, na kakršne se zdaj pravniki vse pogosteje sklicujejo, ko zmanjka drugih argumentov: pravila niso bila potrjena samo zato, ker je bil na koncu ob datumu napisan kot sedež društva Bohinj, »kar je dolina z več kraji, ne pa določen kraj«. Čeprav so Triglavski prijatelji delovali, jih uradno niso priznali, kaplana Žana so premestili drugam in planinska zamisel je bila pokopana.
Poldrugo leto pozneje so ljubljanski Nemci, prežeti s slovensko planinsko idejo, ustanovili svoje avstrijsko-nemško planinsko društvo.
Šele dve desetletji pozneje, leta 1893, so slovenski planinci v Ljubljani ustanovili Slovensko planinsko društvo (SPD), ta letnica pa velja za uradni začetek slovenskega planinstva. Odtlej je maloštevilna slovenska planinska druščina nekako poldrugo desetletje delovala složno. Znameniti planinski pisatelj Janko Mlakar, avtor slavnega literarnega planinca Trebušnika, je to idiliko hudomušno opisal kot redno tedensko sestankovanje vrha SPD v restavraciji Narodnega doma, »kjer smo kovali načrte, se krepčali s pivom, izbirali blago in morsko travo za žimnice ter reševali še druga za slovensko planinstvo pereča vprašanja«. To seveda ni zanimalo mlajših, ki so sklenili hoditi po gorah v vseh letnih časih in ne le poleti, tam pozimi tudi smučati in na vrh gora priplezati, če ne bi šlo drugače. Druščino manj kot desetih mladeničev, med katerimi je postal pozneje najbolj znan Pavel Kunaver, je Bogumil Brinšek leta 1910 peljal na dokaj zahtevno plezalno turo na Zeleniške špice v Kamniških Alpah in skupino po opravljenem plezanju šegavo pohvalil: »Pa smo res dren!« Takrat so postali znani kot drenovci, ki so med drugim prišli na zasneženi in zaledeneli Triglav, preplezali brez vodnika Severno triglavsko steno, smučali z vrha Krvavca in Velikega Zvoha ter se odpravljali v kraške jame.
Kdor turo opravi, je turist. Po prvi svetovni vojni so dobili drenovci precej posnemovalcev, ki so bili sicer člani SPD, vendar jim ni bila več dovolj organizacija, ki se je ukvarjala predvsem s planinskim gospodarstvom, zidavo planinskih koč in nadelavo planinskih poti. Nesporazumi med mladimi in starimi so bili obojestranski – predsednik SPD Fran Orožen je plezalce imenoval vratolomniki – in so pripeljali do tega, da so mladi leta 1921 ustanovili Turistovski klub Skala (TKS), turistovski zato, ker je vzpon na goro tura; tisti, ki jo je opravil, je bil turist, organizacija, ki se je ukvarjala s tem, pa je bila turistovska. V njegovih pravilih je bilo zapisano, da »bo Skala gojila turistiko in smuški šport« in da »bomo Slovenskemu planinskemu društvu stali vsekakor ob strani, ker nismo konkurenca«.
Ko so plezalci iz Skale začeli umirati v strmih stenah, je javnost (tudi ob pomoči SPD) sprožila proti organizaciji hude očitke in je TKS imenovala trapasti klub samomorilcev. Napadi so bili tako ostri, da je bil TKS že poleti ustanovnega leta 1921 prisiljen objaviti, da »TKS ne goji plezanja po težkem in nevarnem terenu«. Leto po ustanovitvi pa je predsednik TKS Stanko Tominšek v letnem poročilu povedal, kakšna je razlika med SPD in TKS: »Slovensko planinsko društvo je gospodarska, Skala pa vzgojna organizacija.« Kmalu po tistem je prišel v klub mladi filozof dr. Klement Jug, ki se je v hipu razvil v vrhunskega plezalca in brez ovinkarjenja povedal, da je plezalstvo lov za rekordi. Žal je to osvajanje zahtevalo precej smrtnih žrtev, med katerimi je bil leta 1924 tudi še ne docela pojasnjen Jugov smrtni padec v Severni steni Triglava.
Planinci so oštirji! Kljub očitkom SPD in dela slovenske javnosti o samomorilskih skalaših so ti plezali enako neustrašno kot na začetkih in večinoma sami reševali svoje ponesrečene kolege, saj so bili člani Gorske reševalne službe (GRS) večinoma skalaši. Leta 1929 so se počutili že tako močne, da so se odločili za planinski udar: ideolog Skale dr. Henrik Tuma je na občnem zboru SPD v razpravi med drugim dejal, da SPD ne razume Skale, ki je izključno športno društvo in je prevzelo tudi kulturno delo v planinstvu. »Velika hiba SPD je njen gostilniški razvoj,« je rekel. »Predsednik Orožen je dejal, da slovenski turisti ne bomo tvegali življenja, ampak delali poti in gledali rajsko prirodo. Čeprav po svetovni vojni narodni boj z Nemci ni bil več potreben, je planinsko društvo ostalo, kakor je bilo, ter postalo gostilničarsko in hotelsko društvo.«
Kljub tem ostrim besedam se ni nič spremenilo še dve leti, ko se je na občnem zboru SPD dr. Arnošt Brilej enako neprizanesljivo kot dr. Tuma zavzel za spremembe v vodenju SPD. Takrat so imeli skalaši tudi že pripravljeno svojo kandidatno listo; z njo so prodrli in predsednik SPD je postal Skali naklonjeni dr. Josip Pretnar, tajnik pa dr. Brilej.
Po zamenjavi vodstva so skalaši in tudi drugi člani SPD začeli hoditi na alpinistične odprave v tujino, Skala je na Rjavi skali na Voglu nad Bohinjskim jezerom, prav tam, kjer je zdaj Ski hotel, postavila svojo planinsko kočo, leta 1940 pa se celo preimenovala iz turistovskega v alpinistični klub.
Prve dni 2. svetovne vojne je Skala dobila iz Rima dopis, naj sodeluje s sorodnimi italijanskimi organizacijami, toda tajnik Skale Edo Keržan je kolegom svetoval, naj raje kot to izstopijo iz klubov, ki bi jih morala oblast zaradi premajhnega števila članov opustiti. Tako je Skala leta 1941 prenehala obstajati.
Pod rdečo zvezdo. Po vojni je bilo odveč pomisliti, da bi obnovili dve slovenski planinski organizaciji; konkurence takrat ni bilo, obstajati je smela le ena, pa še tej so spremenili ime; pridevnik slovenski je bil za komunistično oblast nacionalističen, zato je bila kot naslednica SPD leta 1948 ustanovljena Planinska zveza Slovenije (PZS), za predsednika postavljen politik Fedor Košir, v nov planinski znak pa narisana rdeča zvezda. V nastopnem nagovoru je predsednik dejal: »Mogoče se bo komu porodila misel, da s tem korakom zopet privzemamo organizacijske oblike, ki so bile ukoreninjene pred vojno, toda ni tako, čeprav so nekateri ljudje prejšnje dobe in prejšnje miselnosti računali, da bodo novo organizacijo zopet lahko izrabili za svoje reakcionarne politične namene ... Planinstvo in alpinistika sta bila takrat popolnoma odmaknjena od političnega dogajanja v državi, imela nista nikakih višjih ciljev in sta bila le sama sebi namen.«
Leto pred tem je postal predsednik slovenskih planincev predvojni alpinist ter medvojni aktivni sodelavec Osvobodilne fronte in dachauski zapornik, arhitekt in učenec slavnega Jožeta Plečnika, Vlasto Kopač. Isti dan, ko se je vrnil iz Severne stene Triglava s tečaja za alpinistične inštruktorje, ki ga je vodil Joža Čop, ga je na domu v Ljubljani aretirala Udba in ga leta 1948 na dachauskih procesih obsodila na smrt, potem pa mu kazen spremenila v ječo. Nekako v obdobju tega sojenja je sekretar PZS Miloš Velnar, seveda človek iz preverjenih krogov, na planinski skupščini povedal, ne da bi z besedico omenil kruto usodo svojega (nekdanjega) predsednika: »Planinske zveze republik se razvijajo po enotnih smernicah, ki jih daje Planinarski savez Jugoslavije, jasno smer za bodoče delo pa nam je dal V. kongres Komunistične partije Jugoslavije.«
Dejal je še: »Imamo odbornike, ki so bili po osvoboditvi zaradi špekulacij in drugih protizakonitih dejanj od ljudskih sodišč kaznovani. Njihova strokovna pomoč nam je vsekakor potrebna, toda nikdar ne bomo dopustili, da bi ti ljudje opravljali kakršno koli važnejšo funkcijo v odborih planinskih društev.«
Alpinisti niso za Himalajo! Zaradi smernic iz Beograda je med drugim propadla prva načrtovana državna odprava v Himalajo, ki naj bi jo vodil slovenski alpinist dr. Miha Potočnik. Sredi priprav so iz srbske planinske zveze sporočili, naj spremenijo merila za sodelovanje v odpravi: v Himalajo naj gredo planinci, ki se znajo vzpenjati po snegu in ledu, ne pa alpinisti. Kakšen vpliv je imela celo v planinstvu beograjska centrala, se vidi iz tega, da so pot v Himalajo odpovedali.
Takrat je bila vsakršna drugačnost vsaj nezaželena, če ne prepovedana. Zakaj je bila na primer leta 1954 kakšna Skala utopija, je videti iz članka v Planinskem vestniku, v katerem je zapisano: »Med najboljšimi mladimi alpinisti je tudi nekaj ekstremistov, ki so posledica razvoja in česar ni mogoče z nobenimi vzgojnimi ukrepi preprečiti. Ekstremizem je v bistvu sicer negativen pojav, vendar pa ni škodljiv toliko časa, dokler se ne pojavi v večjem obsegu. Ni verjetno, da bi ti posamezniki potegnili razvojno pot alpinizma za seboj.«
Toda ekstremisti drugačnega kova so že leto dni prej, 1953., skrivaj podrli šest metrov visok skalaški križ na vrhu druge najvišje slovenske gore, Škrlatice, in ga vrgli čez skalovje, z njim pa tudi napis Žrtvam gora – TK Skala.
V tako usmerjenem državnem enoumju in navidezni enakosti so bila izjema planinska društva slovenskih zdomarjev v tujini, ki so se smela imenovati Slovensko planinsko društvo. Tem je matična država namenjala pozornost, medtem ko se je popolnoma odrekla Slovenskemu planinskemu društvu v Bariločah v Argentini, ki so ga leta 1951 ustanovili povojni slovenski ubežniki pred komunizmom. Čeprav so bili med njimi vrhunski plezalci in prvopristopniki na številne gorske vrhove v Andih, ki so dali tem goram slovenska imena, Dinko Bertoncelj pa je bil celo na argentinski odpravi na takrat še nepreplezani himalajski osemtisočak Daulagiri in torej prvi slovenski alpinist v Himalaji, se o tem v Sloveniji takrat ni smelo pisati.
Po Titovi smrti so se začele jugoslovanske vezi na vseh področjih, tudi na planinskem, trgati. Ko že nekaj let ni bilo več Titovih štafet z vrha Triglava, si je drznil planinski odbornik Janko Mirnik na pomembni planinski seji leta 1990 sporočiti takrat bogokletno misel, da »je bilo na Savinjskem izraženo negativno mnenje glede rdeče peterokrake zvezde v znaku Planinske zveze Slovenije, ki bi jo morali odstraniti«. V resnici je kmalu po tistem izginila iz znaka.
Al’ prav se piše planinec ali gornik. Kot se je na Stolu v Karavankah konec 19. stoletja rodila zamisel o ustanovitvi Slovenskega planinskega društva, se je rodila leta 1995 v trentarskih gorah ideja o vnovični obuditvi Skale v življenje. Istega leta je bil ustanovljen gorniški klub, imenovan po dr. Henriku Tumi, dve leti pozneje pa Zveza slovenskih gorniških klubov Skala, potem ko je po državi že delovalo nekaj klubov, ki nadaljujejo tradicijo predvojnega Turistovskega kluba Skala. Besedo turistovski so nadomestili z gorniški – gornik in gorništvo sta izraza, ki ju je leta 1937 uvedel Janez Gregorin za zahtevnejšega planinca in planinstvo.
PZS s to konkurenco ni bila zadovoljna; v nos ji je šlo najprej to, da so skalaši vnovič postavili križ na Škrlatici (čeprav je PZS pozneje sodelovala pri tem), pa tudi beseda gornik in še marsikaj. Velik del v socializmu kaljenih planincev se je spraševal, ali bosta odslej v slovenskih gorah dve vrsti koč in bodo v ene hodili gorniki, v druge pa planinci, gornike so začeli politično opredeljevati, potekale so dolge javne razprave o tem, kako se pravilno imenujejo gorski obiskovalci, planinci ali gorniki, marsikdaj živčne debate so bile o tem, ali bo odslej na vseh gorskih vrhovih – enako kot na Škrlatici – stal križ, namesto da bi gore ostale take, kot so bile ob stvarjenju sveta.
Iskre so se kresale v hribih in pod njimi, dokler se nista predsednik PZS mag. Franci Ekar in prvi povojni predsednik Skale in njen sedanji častni predsednik dr. Tone Jeglič, alpinista iste generacije, dogovorila za sodelovanje obeh organizacij. Ekar in zdajšnji predsednik Skale dr. France Sevšek sta nato pred dnevi na sedežu PZS v vili Zlatorog v Ljubljani podpisala zgodovinsko pogodbo o sodelovanju, ki pomeni nekakšno slovensko hribovsko spravo; čemu bi gorniki in planinci očitali drug drugemu nekakšne politične in (ne)verske pripadnosti, brž ko zasledijo v vrstah »konkurence« katerega od politikov. Nekateri med njimi so na koncu koncev v Sloveniji vedno zahajali v gore izključno iz ljubezni do hribov, pa naj so se imenovali planinci ali gorniki.
Marjan Raztresen
Manjka fotografija severne stene Triglava, Pavleta Kozjeka in - uvodne fotografije Škrlatice je le 2/3