Delo, Trip - Danica Velkavrh: Najlepše je prav zdaj, ko se čudovito razcveta blagajev volčin
Delo, četrtek, 03. maja 2007
TRIP
Na polhograjski Gori
Najlepše je
prav zdaj, ko se čudovito razcveta blagajev volčin
Na jasen dan je razgled tako lep, da sploh ne veste, kam bi se obrnili – Obisk saškega kralja sprožil pravo evforijo – Na sedlu je ob koncih tedna odprta Logarjeva domačija
Če kdaj, potem se splača potruditi na polhograjsko Goro (824 m) konec aprila in v začetku maja, ko odpro svoje bele cvetove blagajane. Gledate jih lahko, trgate pa ne, saj so zavarovane. Na Logarjevi domačiji na sedlu vsak konec tedna poskrbijo za obiskovalce, ki jih nikoli ne manjka. Pot do nje in še malo višje do cerkvice sv. Lovrenca je kar strma, a poplačana z razgledom na vse okoliške hribe, na Barje vse do Krima, ob jasnem vremenu tudi na Alpe. Traja dobro uro, nazaj grede malo manj. Z Briš je manj strma, a traja pol ure dlje.
Na vrhu Gore je poznogotska cerkev sv. Lovrenca iz leta 1517 z nizkim zvonikom in taborskim obzidjem, kjer je maša le za svetnikov god. Na sedlu stoji stara mežnarija, Setničarjeva domačija, ki ji danes pravijo Pri Logarju. Sestavljajo jo hiša, kašča in gospodarsko poslopje. Pri Logarju trdijo, da spadajo pod Smolnik, čeprav so najbližje Polhovemu Gradcu. Zdaj ni stalno naseljena, ko pa so tam še živeli stari starši, se je mnogo ljubljanskih gospa z otroki, ki so zboleli za oslovskim kašljem, za kakšen teden preselilo k Setničarjevim.
Sledi človekove navzočnosti na Gori segajo v starejšo železno dobo. Tedaj so zaradi varnosti zgradili manjšo utrjeno naselbino, s katere so napadalce odganjali kar z valjanjem kamenja. Ni pa dokazov, da bi se ljudje naselili tu za dlje. Očitno je bila naselbina na Gori zgolj pribežališče v hudih časih, kamor so spravljali svoje dragocenosti in živino.
Arheološke raziskave kažejo, da je naslednja poselitvena faza zajela ta prostor šele v poznoantičnem času. Konec 4. ali v začetku 5. stoletja je najbrž dobila naselbina na Gori obrambno obzidje, v enem svojih vodnikov piše Marijan Slabe.
Gora in roža, obe kraljevski
Botanično pa je polhograjska Gora postala zanimiva še zaradi blagajevega volčina, ki ga je na njenem pobočju v maju 1838. leta utrgal tudi saški kralj Friderik Avgust II. Ko je namreč izvedel, da so v okolici Ljubljane odkrili novo vrsto volčina, se je podal na vrh Gore. Lepo rastlino je leto prej neki domačin prinesel grofu Blagaju, ki je imel graščino v Polhovem Gradcu. Grof jo je pokazal kustosu deželnega muzeja, znanemu naravoslovcu Henriku Freyerju, in ta jo je imenoval po Blagaju.
Odkar je saški kralj na Gori utrgal rožo, so mnogi obema rekli tudi kraljevska. Ob vznožju nekdanje Gore sv. Lovrenca je grof Blagaj naročil v spomin na kraljevi obisk postaviti obelisk. Tudi roži se je močno dvignil ugled. Ljudje so jo čezmerno trgali za šopke ali presajali na svoje vrtove, kjer pa ne uspeva dobro. Kmalu so jo ogrozili, tako da se je blagajev volčin skupaj s planiko že leta 1898 znašel na prvem seznamu zavarovanih rastlin na Kranjskem.
Iz Ljubljane se do Polhovega Gradca pripeljete z avtobusom do mostu čez Božno in nadaljujete skozi trg proti obnovljeni graščini grofa Blagaja. Ob vznožju Gore se pri Čebelarskem domu začne markirana pot, ki vas v eni uri strmega vzpona privede do cerkve sv. Lovrenca na vrhu.
Pri Logarjevih ob koncu tedna radi postrežejo gostom. Če je gospodinja pri zdravju, jo odpeljejo na Goro že v petek popoldne. Rada speče špehovko, pijače in suhe klobase pa so vedno na razpolago.
Besedilo in fotografiji: Danica Velkavrh