Stranjske novice, Iztrgano pozabi - Aleksander Sarnavsky: "Stari Bos mi je pravil, da je vsak holcar pokal po svoje in živali so domala iztrebili. Gamsi so prešli, le v Brani se je držal še eden ...
Na Brsnikih gonijo les. Dvanajst drvarjev poganja goli po lojti izpod Farjevega plazu. Zmrzla debla brne po zaledeneli riži. Na železnih mačkih odletavajo iveri in spodaj ob Bistrici se grmadijo odrsani blodi. Dva dni že mete, davi pa je pritisnil še strupen mraz. Od mož, ki z vajenimi gibi zasajajo cepine v les, se kadi. Zdaj, sredi zime, je dober pogon, delo pa je težje.
Opoldne prihajajo drvarji po riži, kramžarji šklepečejo na pragu, ko stopajo v bajto. Smolnate roke pristavljajo posodo k ognju. Od ognjišča, kjer povira krop, žehti prijetna gorkota. Ravno pravo vreme je za kramljanje ob ognju. Pogovor se obrne, ko nekdo v kotu zine prešerno besedo. Špinov Joža se široko smeje in tolče po kolenih. Danes imajo na piki Puškarjevega, zaradi dekleta. Otepa se jih kakor ve in zna, toda enajstim ni kos. Redkokdaj se razgovore gorjani. Zvečer, v bajti ob ognju, preden omahnejo v pograde ali pa ob sobotnih večerih, ko posedijo pri Urhu. čez dan ni priložnost za pogovor, le s klici se sporazumevajo. "Vardej", se z visokim glasom oglasi zgornji ob lojti, "ubauf", jekne odziv iz dna. Možje, ki drvarijo cele tedne v samotnih gozdovih Mokrice, žive po svoje. Košate smreke zastirajo pogled iz Korošice, od tam vidiš le v zrak, lašte v Mokrici, Jerin Skok, Kamniški vrh in Pokovše v zatrepu doline. Po tedne dolgo ne zaide nihče v to samoto. Drvarji ne berejo, z dolino nimajo stika in le poredkoma pride gozdar z novico iz vasi. Neznanec tem ljudem ne more do živega, preudarno zaustavljajo besedo, molčijo in si mislijo svoje.
Koželj naklada, kalanice, prasketajo v ognju, Zabavnik vleče pipo, mlajši pa kadijo cigarete. Dim tobaka visi med glistami pod stropom. Takole je dan za dnem, posedijo in pokadijo, potem pa spet poprimejo za cepin in podiračo.
Preklet začne pogovor in pomežikne proti goram. Tudi drugi se počasi sproste in pogovor steče o lovu. Po vojni gospoda "ne lovi več na velikih pogonih kot včasih. Pa tudi Firštov ni več in gamsi imajo mir. Tine pripoveduje, kako so pred davnimi leti gonili zadnjega gamsa v Brani. Počasi seže s psom v žerjavico po ogorek.
"Stari Bos mi je pravil, da je vsak holcar pokal po svoje in živali so domala iztrebili. Gamsi so prešli, le v Brani se je držal še eden. Star, prekanjen samotar, z roglji kot burkle. Bos se je s Tinčetovim Tomažem, Rebernikom in Miklavom spravil nadenj. Šli so v Brano, oni trije nad Sivnico, Bos pa si je sezul coklje in zlezel kar v obujkah pri Luknji iz Kotliške grape do lašt v Brani. Podpečnikov je ležal na hrbtu v Žmavčarjih, gledal skozi prste Bosa in čakal, kdaj trobosne čez steno. Zgoraj v Ruševih dolinah so vzdignili gamsa in ga gnali čez Požegnani rob za Blek, od tam pa čez Brano na Sedlo, pa po Planjavi na Vilice, tam pa jim je ušel na logarsko plat. Tri dni so se dajali z njim, v grdem so si sezuvali coklje in kar bosi lezli po gričah. Bos je šel za gamsom v steno v Svetlih plateh, kjer ga je ugnal in obrnil . Tam pred Bosom ni bil še nobeden. Gams je drefenjal po laštah, menda je dobil Tinčetovega v nos, nazaj pa le ni mogel ko nazaj na Vilice. Zgoraj ga je čakal Tomaž s staro prednjačo. Bos, Miklavov, Rebernikov so bili črni hudobi ves čas za petami. Golenke so že do kraja raztrgali in gumbe na telovniku jim je posnelo, ko so lezli po skalah, taka je tam strmina. Bili so sestradani, vendar za takega gamsa že potrpiš. Ta pa jo je ubiral po becinah naravnost na Vilice. Zgoraj na Robu se je še malo obiral, Tomaž pomeri izza griče. Bos in onadva čakajo kdaj bo grumnilo, pa Tomaž samo meri s svojim pihalnikom, gleda gamsa in ne utrene. Gams se je še malo sukal, potem pa jo je ubral čez Sukalnik v Macesnovec. Bos je klel in metal klobuk ob tla, Tomaž pa mu je dopovedoval, češ naj žival živi in da jo bodo lahko spet gonili."
"Saj je imel kar prav", se je v kotu oglasil Lojze, ki je hodil na gamsa zmeraj sam. Takega mikajo trenutki, ko neopažen zaleze tropo, srce mu hitreje utripa, če si izbira črne živali in med njimi resastega gošarja. Mik mine, ko stisne petelina in se odmev odbije od rjavih lovtov.
Takole možujejo drvarji ob ognju na Brsnikih. Kljub metežu počasi vstajajo, pripnejo si kramžarje in odhajajo v mrgolečo belino na planem. Jerinčkov je zadnji; gleda v nebo in zmiguje z rameni. Kar naprej mete, zdaj ga nosi že z vetrom. Nekje visoko v Mokrici je zaropotalo. Najprej pomalem, potem pa zmeraj silneje; v naraščajočem bobnenju zaječi hosta in zamrzla tla se tresejo. To je Veliki plaz v Mokrici. Pa zopet znova: Tole bo Bobnar v Brani, ki lomi drevje in pobira gamse v gošči. Preveč je že nametlo snega, zdaj si gore otirajo obličje in ne puste nikogar k sebi. S plazovi se brazdijo plaznice v snežna pobočja.
Zjutraj bo v plazovih pod steno črna lisa, napol zasut, negiben gams, eden tistih, ki jih bo pobralo to zimsko noč.
Drvarji pa kar naprej vihte cepine, kakor, da jim zima ne pride do živega. Trdni so tile gorjani. Vajeni trdega dela in skromnega življenja še vedno najdejo. Čas v gorah, kjer zalezujejo črnuhe in se sprehodijo po nevarnih robeh. Tudi pomoči drugim nikdar ne odklonijo. Jerinčkovi so bili kar štirje gorski vodniki in reševalci. Kdo ni poznal starega Ajdovca, Prelesnika, Vršiča in Potočnika. Starega Bosa je odlikoval sam kralj in mu izročil odličje.
Manj znani izrazi:
Lojta je žleb po katerem poganjajo goli - hlode. Vardej, ubauf in tergo so klici drvarjev (iz romunščine). Voda povira predno zavre. Kalanice so dolga klana polena. Gliste sta tramova, kjer se suše drva. Pes je ploščato železo s katerim se ravna ogenj na ognjišču. Trobosnem - padem, griča - skala, drefnjati - stopicati, bencine so skale med drniči, grumne - zagrmi, utreniti - sprožiti.
Glej tudi: Vlasto Kopač, Iveri z Grintovcev (PZS, 2006), Pomenki na poseki in PV