Novi glas, Uvodnik - Danijel Devetak: Človek je po naravi “homo viator”, popotnik, romar, vedno na poti. Zanj je značilno, da si zastavi cilj in hodi proti njemu. Da se nikdar ne ustavi.
Cilj je lahko študij, služba, samostojnost, družbena uveljavitev, družina itd. Od Abrahama in njegove obljubljene dežele pa vse do mladih, ki z nahrbtnikom na ramenih odkrivajo svet, želi romar spoznati in izkusiti novo, se odpreti še nepoznanemu.
Popotnik je ustvarjen za “naslednji korak”, za večnost. Čas in prostor ga ne moreta vkleniti.
Nekdanji romar je hodil s kosom kruha v žepu in s palico v roki; trkal je na vrata in srečeval gostoljubne ljudi. Že dolga in naporna hoja ga je osrečevala, saj mu je govorila o eni najglobljih skrivnosti našega bivanja. Romar je hodil mimo obdelanih njiv in mest, se srečeval z ljudmi, pasel radovednost v navadah in nepoznanih jezikih, doživljal bogastvo, ki postane izkušnja, ki oblikuje osebnost. Užival je ob naravnih in tistih lepotah, ki jih je ustvarila človeška roka.
Poletni meseci so privilegiran čas za take trenutke, za požirek čiste vode, ki bi dala novega elana in moči, da bi nato manj obremenjeni spet zaorali v sivi vsakdan. In vendar vrtoglavi ritem življenja ne daje vedno možnosti, da bi “ugasili motor”, prav pa je, če se le da, da vsaj znižamo hitrost. Ko danes - po “zaslugi” tehnološkega napredka - čakamo na preobljudenih letališčih ali v pločevinastih škatlah v kilometrskih vrstah na avtocesti, nam razsežnost poti in hoje gotovo pomeni manj. Pod noge pa jemljemo “drugačne” poti. Počitnice današnjih “romarjev” se zelo pogosto začnejo in končajo na internetu: pred odhodom moderni romar “trka” na medmrežje in se pozanima o krajih, ki jih namerava obiskati, ob vrnitvi (ali celo že med potjo) pa v blogih in družbenih omrežjih deli s prijatelji vtise, fotografske in video posnetke. Za pripadnike t. i. iGeneracije (tiste, ki so zrasli z iPodom, iMacom, iTunesom in morda prišli do iPhonea ali iPada) ima elektronska vragolija, ki živi povezana z internetom in brez katere skoraj ne morejo živeti, nezamenljivo in nepogrešljivo mesto v kovčku ali nahrbtniku. Vedno bolj se uveljavlja model oz. prava filozofija teh, ki čutijo potrebo, da gredo v svet, vzporedno pa hodijo tudi po telematskih poteh...
Kakšne so še počitnice 2010? Za veliko večino ljudi, ki iščejo ugodne ponudbe, so “no frills” (brez odvečnih priboljškov) in krajše. Pa tudi, po novem, bolj “slow” in manj “activity”: tudi tako se lahko kaj prihrani... Čas dopusta prinaša še druge novosti: vedno pogosteje slišimo - v severni Evropi in preko oceana še bolj kot pri nas - o “swap-počitnicah”. Obstajajo prave agencije in sejmi, na katerih promovirajo zamenjavo (=swap) različnih dobrin: od skromnih hiš pa vse do gradov in jaht. Kar je bilo še pred nekaj leti nepojmljivo, postaja - spričo krize - vse bolj utečena praksa. Modna muha so tudi “eko-počitnice”, tiste, ki se jih lotimo z dobršno mero okoljske zavesti, z odgovornostjo do zanamcev itd. Zato: raje z vlakom ali s kolesom kot pa s starim dizelskim avtom ali letalom, čim manj hladilnih naprav, čim več narave!
Poleg “alternativnih” počitnic obstajajo tudi take, ki govorijo o drugačnem pojmovanju doživljanja prostega časa. Veliko je - zlasti za mlajše - poletnih formativnih ponudb, ki imajo kot skupni imenovalec solidarnost. Čas takega oddiha pogosto nudi priložnost, da postavimo na prvo mesto to, kar je v našem življenju najpomembnejše; ko se vprašamo, kakšen smisel ima naše tekanje, ki se žal prevečkrat omejuje na neploden in neurejen, zmeden in površen aktivizem. Zgodi se tudi, da iz takih izkušenj dozorijo pomembne življenjske odločitve. Dejstvo, da je take vzgojne priložnosti letos izbralo več ljudi kot po navadi, govori o tem, da je kljub vsemu še mogoče upati v prihodnost.
Danijel Devetak