Nedelo, 28.05.06 – Tomaž Branc: ponoči ga je zapadlo še deset centimetrov
Nedelo, nedelja, 28. maja 2006
Konec tedna
Na Triglavski 93 imajo poltretji meter snega;
ponoči ga je zapadlo še deset centimetrov
Meteorološka postaja na Kredarici deluje od leta 1954. Janko Rekar tam službuje že 37 let. Civilnim meteorologom so se novembra lani pridružili vojaški; po dva in dva se menjavajo na deset dni, če vreme ne zaukaže drugače.
»Ti si najino zadnje upanje,« je Janko Rekar po telefonu sporočil pilotu Primožu Škufci, medtem ko sta s kolegom, vojakom Milanom Kosom, čakala na menjavo. Ko sva se v sončnem dopoldnevu vzpenjala proti Kredarici, je helikopter štirikrat preletel najviše živeča Slovenca, pristati pa nikakor ni hotel. »Verjetno pilotirajo ta mladi, ki se na takšnih poletih tudi učijo letenja in manevriranja,« sta malo nejevoljno zrla v nebo. Mineval je deseti dan njune izmene. »Tri dni skupaj je bila taka megla, da nisva videla ničesar. Če naju danes ne pridejo iskat, bova ostala še vsaj dva dni, kajti jutri (v sredo) bo slabo vreme.«
Življenje tu gori je pogosto naporno in enolično, kljub temu pa zelo zanimivo. Med nami kljub občasni naveličanosti vlada tovarištvo,« je začel pripoved Janko Rekar, ki kot meteorolog na Kredarici službuje že 37 let. »To je moja prva in, upam, zadnja služba. Dve leti bom pa že še zdržal!«
V planinskem domu na Kredarici, 2515 metrov visoko, neposredno pod Triglavom, z naslovom Triglavska 93, Mojstrana (domačini pravijo, da je Triglavska cesta najdaljša ulica v Sloveniji), ki je hkrati meteorološka postaja, vse dni v letu prebivata najmanj dva meteorologa, en civilni in en vojaški. »Tako je od novembra lani, prej sta bila tukaj dva civilista. 
Odkar je tudi vojska posredovala, da meteorološke postaje na Kredarici niso opustili, imajo tukaj svojega človeka,« je razložil Rekar. Vsega skupaj se jih na postaji menjava sedem, štirje civilisti in trije vojaki, in sicer na deset dni. »Tako naj bi bilo, pa žal ni vedno. Če helikopter ne more pristati, ostanemo "do nadaljnjega". Kaže, da bo tako tudi danes.« Milan Kos je letos enkrat pod Triglavom preživel petnajst dni skupaj. »Pred mnogimi leti, ko smo hodili še peš iz doline, sem enkrat ostal 37 dni,« se Janko Rekar dobro zaveda razlike med nekoč in danes. »Do osemdesetih let so nam jeseni navozili vso potrebno zimsko zalogo s konji. To so delali Psnakovi iz Radovne, ki so dolga leta oskrbovali triglavske koče z živežem, drvmi in drugimi potrebščinami. Hoja je bila velikokrat nevarna zaradi plazov in neviht, tudi zime so bile hujše kot zdaj in oprema slabša. Tukaj gori smo imeli lučko, telegraf in radijsko postajo, ki smo jo vklapljali na tri ure ter v dolino sporočali meritve in druge podatke.«
Zdaj so meteorologi opremljeni mnogo sodobneje. Poleg klasične vremenske hišice imajo avtomatsko merilno postajo, računalniške simulacije, internet in televizor, ki sprejema deset programov. Meritve sporočata vsako uro med četrto uro zjutraj in deveto zvečer: temperaturo, vlago, zračni tlak, količino sevanja, smer in hitrost vetra, statistiko in drugo. Vojak Milan Kos ni šolani meteorolog, ampak je tako kot druga dva kolega opravil tečaj pri Agenciji RS za okolje. »Moja naloga je zbiranje podatkov o snežnih plazovih, gostoti snega, padavinah, predvsem pa, da sem tukaj, ker vojska okoli Triglava opravlja trenažne polete.« Ves čas je v uniformi. »Tako zahteva vojska,« pravi.
(Tudi) inovator za stranišča
Z elektriko so preskrbljeni. »Imamo tri vire: sončne celice, vetrnico in agregat. V akumulatorjih je za polnih 48 ur energije, tudi če izpadejo vsi trije viri.« Vsi hkrati še niso odpovedali, posebej pa že marsikdaj. »Pogosto dolgo ni sonca in takrat nam energijo daje veter. Težava je v tem, da ga je na Kredarici preveč oziroma je premočan. Pozimi piha celo več kot 200 kilometrov na uro, zaradi česar se je vetrnica že večkrat polomila. Tudi zmrzne pogosto; takrat jo morava pognati na roke.« K sreči so vremenarji na Kredarici praktični ljudje, ki znajo marsikaj. »Na internetu smo našli primer škotskih vetrnic, ki so narejene tako, da prenašajo močne vetrove in mraz, in smo našo poskušali čim bolj prilagoditi,« pove Rekar, ki je tudi inovator za stranišča. »Res, stranišče na Kredarici je unikatno in moja ideja. Pod školjko je tekoči trak, ki ga poganja tipalo, nameščeno nad vrati kabine. Ko se olajšaš in greš ven, trak odnese iztrebke v poseben kontejner, ki ga praznimo v kompostnik. Iztrebki se tam posušijo, spomladi pa bomo videli, kaj bomo z njimi. Če se bodo razdišali, jih bomo raztresli po okolici, drugače jih bo helikopter odpeljal v dolino.«
Vodo črpajo z ledenika, vendar Rekar pravi, da vse bolj uporabljajo padavinske vode. Smeti stiskajo s 25-tonsko stiskalnico; podobno imajo v Domu pri Triglavskih jezerih in v Vodnikovem domu. »Dela je dovolj in nam ni dolgčas. Poleg spremljanja vremena je treba marsikaj postoriti. Pozimi sneg često zamete vhodna vrata. Pot do vremenske hišice moramo redno čistiti, prav tako heliodrom. Poleti so tukaj planinci, tako da nismo čisto sami.« Kljub temu delo ni za vsakogar. »Res, moraš biti človek za to. Mnogi so poskusili na Kredarici in hitro odnehali.«
Živahni veliki šmaren
Zaradi slabega vremena letos pozimi ni bilo veliko obiskovalcev, ki pri meteorologih vedno lahko dobijo čaj, kaj za pod zob in prenočišče. »Tudi poleti ni zmeraj polno. Ob lepih vikendih se tre ljudi, med tednom pa je, razen ob kakih prireditvah, prenočišče mogoče dobiti z lahkoto.« Ponavadi se največ ljudi zbere za veliki šmaren. »Ob blagoslovitvi kapelice pred 15 leti jih je bilo šest tisoč, kar je rekord Kredarice.« Pokažeta sliko, ki so jo takrat posneli. »Večina pride peš, tudi politiki in direktorji.«
Zdaj je na Kredarici v povprečju poltretji meter snega. »Merimo ga na več mestih; ponekod ga ni nič, drugod čez pet metrov. Se pa hitro tali. V desetih dneh ga je pobralo meter in pol,« je povedal vojak Kos. Razmere za vzpon so bile tudi za naju zelo ugodne, sneg je bil dobro predelan. »Čez mesec dni bo pot predvidoma kopna,« napoveduje izkušeni Rekar.
Ko smo se prisrčno poslovili in sva bila že precej pod Kredarico, je helikopter še enkrat pribrnel. Primož Škufca se je najinih gostiteljev očitno usmilil, menjava je prispela. Čez dan so nebo zagrnili oblaki, ob najinem odhodu pa se je spet razjasnilo. Pa ne za dolgo. Še isto noč je na Kredarici zapadlo deset centimetrov snega. Zapade lahko vedno, tudi poleti.
Besedilo Tomaž Branc, fotografije Špela Žabkar