Tineta Miheliča, 11.10.04, Bohinjska Bistrica: besede, ki jih je v imenu planinskih prijateljev izrekel Andrej Mašera
Dragi Tine, dragi in nepozabni naš prijatelj!
V tem tihem času, ko je v deželo prišla jesen, ko se božansko lepa narava počasi pripravlja na zimski počitek in na vznik novega življenja, si odšel od nas za vekomaj. Ostali smo presunjeni in globoko užaloščeni, kajti s teboj je odšel tudi del našega bivanja, življenja in nehanja. S teboj je odšlo tudi naše trdno in zvesto prijateljstvo ter srčne zveze, ki so se tekom dolgih let stkale med nami. Nikoli več ne bomo videli tvojega markantnega lika, tvojega prisrčnega nasmeha, nikoli več ne bomo slišali tvojega gromkega glasu, predvsem pa nikoli več se ne bomo podali skupaj v naše ljubljene gore, ki brez tebe ne bodo nikoli več bile take, kot so bile nekoč. Ostali bodo le še spomini...Ti nam bodo ostali do konca naših dni, do tistega trenutka, ko pojdemo za teboj. In ti spomini nam bodo lajšali bolečino in nam predstavljali neprecenljivo dragocenost, ki nas bo plemenitila in dopolnjevala.
Dragi Tine! Spoznala sva se pred več kot 40 leti, tam nekje v začetku šestdesetih, v srednji glasbeni šoli. Ti si bil takrat že izurjeni in uveljavljeni alpinist, jaz pa sem z odprtimi usti poslušal tvoja pripovedovanja o gorah, o tvojih plezalskih podvigih in uspehih. Ure in ure sva se pogovarjala, odpiral si mi svet neznanske lepote, že takrat si mi vcepil močno ljubezen do gorskega sveta, navsezadnje že takrat sem se navzel tudi tvojih nazorov o naravi gorniških podvigov in vrednostnem ocenjevanju njihovih protagonistov.
V prvi vrsti, bil si sijajen alpinist v najžlahtejšem pomenu besede. Pri tvojem alpinističnem udejstvovanju je bila plezalska veščina predvsem le sredstvo za poglobljeno estetsko doživljanje gorskega sveta, čeprav nikakor ne smem izključiti tudi plemenitega športnega momenta, ki te je vodil na tvojih poteh. Ljubil in občudoval pa si predvsem lepoto, bil si zanesen gorniški romantik, fascinirale so te velike stene in dolge klasične smeri, ki vedno, še danes zahtevajo celega človeka, fizično in duhovno popolnoma pripravljenega. Ob tem pa se ti je oko vselej zaiskrilo tudi ob pogledu na zeleno preprogo planinskega travnika, posutega s pisanim cvetjem, pobožno ti je obnemel glas v tihoti macesnovega gaja, prisluhnil si vetru, ki je zavijal v robeh in butal megle ob divje nažagane grebene, zažarel ti je obraz, ko si opazoval vršace posute s snežno odejo, ki se je lesketala v prelestnem soncu. Čeprav si ljubil gore kjerkoli, ni naključje, da so posebno mesto v tvojem srcu zavzele Julijske Alpe, Dolomiti in Andi.
V osrčju Julijcev, v tej prelepi dolini, kjer gremo danes s teboj na zadnjo pot, si preživel otroška leta in naredil prve korake v gore. Ljubezen do njih ti je gotovo vcepil nedavno pokojni oče, kasneje pa so ti Julijci postali drugi dom. V njih si opravil največ vzponov in prvenstvenih smeri. Bajni Dolomiti so te navdušili z enkratno drzno podobo ošiljenih ostric in navpičnih sten. Bili so utelešenje tistega, kar si imenoval »podoba idealne gore«. Veliko število vzponov vseh težavnosti si opravil v Dolomitih, v katere si zahajal leta in leta. Že leta 1964 pa se ti je izpolnila stara želja, ko si prvič odšel v Ande. Kasneje si jih obiskal še večkrat, posebno Cordillero Blanco in postal mentor številnim mlajšim alpinistom, ki si jim pravzaprav odkril to enkratno gorstvo. Seveda si tudi v granitu in ledu Centralnih Alp opravil celo vrsto zahtevnih vzponov, vendar pa se po dramatični večdnevni kalvariji v ledenem viharju na Druju, ko te je smrt že narahlo pobožala, verjetno za njih nisi mogel preveč zagreti. Prav na Druju si dokazal, da si tudi mož – jeklen, vztrajen in trezno razsoden v najkritičnejših okoliščinah. Po tistem si mi dejal, »da smrt v gorah ni nič hudega, da je pravzaprav skoraj prijetna«. In takrat si bil takorekoč že onkaj tega sveta.
Kljub temu, da si bil alpinist klasičnega kova, si vselej razumel in upošteval mlade plezalce današnjega časa ter iskreno občudoval njihove neverjetne dosežke v na videz neprehodnih stenah.
Ker si bil po vokaciji umetnik, si svoje doživljanje in ljubezen do gora udejanil tudi kot neutrudni pisec številnih planinskih in plezalskih vodnikov, ki so postali nekakšna Biblija slovenske gorniške srenje. Samo neprekosljivi vodnik Julijske Alpe je od prve izdaje leta 1974, lani doživel že sedmo. Neverjeten dosežek! Koliko ljudi si s tem osrečil, kolikim si pokazal pot v čudoviti gorski svet, dragi Tine. Bil si že malo v skrbeh, kako bo šlo naprej, ali boš v nadaljnjih izdajah še mogel spremljati neogibne spremembe, ki se dogajajo v na videz večnih gorah. Toda, kako čudna koincidenca usode se je zgodila pri zadnji izdaji vodnika iz leta 2003. Na zadnjem ovitku si izbral Jožetov posnetek, na katerem se onstran modrozelene Soče dviga v višave Pihavec – vrh, na kateren si sklenil svojo življensko pot! Potem je tu razkošna druga izdaja izbirnega alpinističnega vodnika Slovenske stene, ki sta jo pripravila z Rudijem. Knjigo je kritika takoj ocenila za mnogo več kot zgolj vodnik, saj gre nedvomno tudi za literarno umetnino. Pa dva izbirna vodnika o Bohinjskih gorah in severnih pristopih Julijskih Alp. Tako živi opisi, osebno izkušeni, navdušujoči, a vedno z opozorili o nevarnostih gora in pogubnosti vsakega podcenjevanja. »Beli vrhovi zelene celine« so oda ljubljenim Andom, saj si Cordillero Blanco imel za svojo »drugo domovino«. In še cela vrsta plezalskih vodnikov po Zahodnih Julijcih, Dolomitih ter številni članki v PV. Z več kot 40 bibliografskimi enotami, si se uvrstil v sam vrh slovenskega gorniškega slovstva, tako po kvantiteti, kot tudi po neprekosljivi kvaliteti. Pisateljski vzornik ti je bil Kugy, ti pa si bil vzornik številnim sodobnim piscem planinskih in alpinističnih vodnikov, seveda kot nedosegljivi ideal. Skoraj skrivoma si napisal tudi svoje gorniške spomine. Dal si jih prebrati samo nekaterim; med njimi sem imel ta privilegij tudi jaz. Gre za odlično in zelo zanimivo izpovedno delo, napisano v bleščečem miheličevskem slogu, za katerega trdno upam, da se bo našel založnik za posthumno izdajo.
Poklicno si bil violinist – umetnik, ugledni in dolgoletni član Slovenske filharmonije. Kot vsako lepoto, si iskreno ljubil tudi glasbo. Koliko nepozabnih pogovorov sva imela o glasbeni umetnosti, o najinih ljubljencih Beethovnu, Brucknerju, Wagnerju, Čajkovskem, Mahlerju. Nekateri so se čudili – kako gre vendar to skupaj: grobo oprijemanje raskave skale in nežni prijemi na violinski ubiralki. Pa še kako gre; prav dopolnjuje se! Glasba se kot najbolj abstraktna umetnost umešča predvsem v človeško dušo. Plemeniti gornik podobno občuti tudi ljubezen do gora! Tine, počasi si se pripravljal na pokoj, pa vendar si mi ničkolikokrat dejal, da imaš svoj poklic rad in da ti ni prav lahko pri duši, da ne boš več igral v orkestru.
Dragi Tine! Bil si neverjetno skromen in resnično dober človek. Brez kančka kakršnekoli nevoščljivosti, da ne rečem celo zavisti, si se veselil tudi uspehov drugih in bil vedno pripravljen pomagati, svetovati, sodelovati. Zato smo te imeli prijatelji in znanci iskreno radi, tako kot smo čutili, da imaš tudi ti nas rad.
Dragi Tine, stari moj prijatelj, čas je da se posloviva zadnjikrat. Ko sem bil prejšnji torek v Vratih in je bila iskalna akcija v polnem teku, sem se odpravil do vznožja velike Stene ter v mislih na tebe zrl v prelepi svet gora, ki so se prelestno razkazovale v čarobnem jesenskem dnevu. Spodaj v dolini so žareli od sonca pozlačeni macesni, više pa so se dvigali julijski lepotci v veličastnem sijaju. Pogled mi je begal predvsem po Steni, ki je bila v senci, visoko zgoraj pa se je lesketal sneg na ledeniku. Neskončni mir je plaval nad gorami. Na desni strani so se dvigala strma pobočja Gamsovca in Pihavca. Tam nekje visoko, blizu neba si sedel, zamaknjen v večnost. Kot kralj Julijskih Alp! Z zadnjim pogledom na Steno, si tri dni prej mirno zaspal in tiho odšel v legendo...
Zbogom Tine, naj ti bo lahka ljubljena slovenska zemljica!
Andrej Mašera