Delo/Super 50 - Eva Senčar: ... na svetu so otroci
Dušica Kunaver, profesorica angleščine ter avtorica etnoloških in alpinističnih monografij
Dušica Kunaver, profesorica angleščine ter avtorica etnoloških in alpinističnih monografij se zakopana v delo veseli bližine otrok, vnukov in vnučkic, čeprav so disciplinirano le na telefonih in računalnikih.
Čeprav nesojena etnologinja je strastno raziskovala našo kulturno dediščino in bila zaljubljena v ljudsko izročilo. Kot profesorica angleščine poskuša otrokom jezik približati poenostavljeno in jim pregnati strah pred nerazumevanjem slovnice. Prezgodaj ovdovela je nadaljevala pisanje knjig o gorah, vzponih in tujih deželah, sporočilo alpinista Aleša Kunaverja, »naj svet vidi, kaj zmoremo«.
Hči Kraševca in Ložanke se je zgodaj naučila prilagajanja življenjskim izzivom in iskala pot k uresničenju svojih želja. Njena bibliografija obsega več kot sto publikacij s področij pedagogike, etnologije, alpinizma in vojne problematike – in še vedno jo dopolnjuje. Najin pogovor je potekal na velikonočni ponedeljek. Je ustanoviteljica društva Naše gore list.
Kako živite te dni, ste osamljeni?
Ne, ne čutim osamljenosti. Zakopana sem v delo. Veselim se bližine otrok, vnukov in vnučkic, čeprav smo v teh dneh disciplinirano le na telefonih in računalnikih, vendar vsi vemo, da to ne bo dolgo trajalo. Že prihod tople pomladi je vedno nekaj prvinsko svetlega.
Mislim, da smo vsi navdušeni, če slišimo, da nekdo pri 83 letih piše knjigo, sklepam pravilno, da je to delo, v katero ste zakopani, pisanje?
Sploh zdaj veliko pišem, zaključujem knjigo o lepem vedenju, namenjeno otrokom. Mislim, da je zelo narobe, da na naših šolah v rednem učnem programu ni pouka o bontonu. Vsekakor nam uglajeno vedenje gladi pot v življenju. Rada se spominjam razrednih ur, ko smo se ukvarjali z bontonom. Neverjetno, kak0o to učenci z zanimanjem poslušajo, koliko smeha je bilo, ko so uprizarjali smešne scene o neprimernem obnašanju.
Ne čutim osamljenosti. Zakopana sem v delo. Veselim se bližine otrok, vnukov in vnučkic, čeprav smo v teh dneh disciplinirano le na telefonih in računalnikih.
Otroci so najboljši igralci na svetu. V knjigi Učim se lepega vedenja niso le pravila, iščem tudi zgodovinske vzroke zanje. S poznavanjem in upoštevanjem meril se vključujemo v kulturni okvir nam pripadajočih prostora in časa. Obenem si moramo prizadevati najti pot do višjih ciljev, kot je zgolj videz uglajenosti. Nadgradnja zapisanih pravil bontona sega v svet nezapisanih vrednot, v svet nevidnih, drobnih niti med ljudmi, ki nam plemenitijo življenje.
Zagotovo ste bili profesorica, ki je z otroki uživala. To sklepam po vaših inovativnih pristopih, recimo kako učencem poenostaviti angleško slovnico v zbirki Po mavrični bližnjici.
Moram povedati, da postati profesorica angleščine ni bila moja prvotna želja. Želela sem študirati slovenščino ali etnologijo, vendar za ta študij nisem imela nobene možnosti. Po maturi sem morala v službo, doma niti za hrano ni bilo. Oče je iz taborišč in zaporov prišel kot invalid, mama je bila srčni bolnik, težko sta skrbela za tri otroke. Vojni in povojni čas sta bila polna pomanjkanja.
Takoj po maturi leta 1955 sem se zaposlila v izvoznem podjetju Kemija-Impex, kjer bi potrebovala znanje angleščine, zato sem se vpisala na izredni študij anglistike, za predmet B pa izbrala ruščino, ker bi bil študij slovenščine enostavno prezahteven zame. Ob redni službi ni bilo najlažje priti do diplome, čeprav je bila služba dobra. Ves čas sem sanjala, da bom stala pred šolsko tablo. Uspelo mi je leta 1967. Opazila sem, kako učenci brez diha poslušajo, ko sem jim v preprosti angleščini pripovedovala o blejskih vilah, cerkniškem povodnem možu; koliko prelepih ur sem doživela med učenci in dijaki.
In vendar, od kod nuja in vsa ta volja, da ste ob redni službi pisali in pisali in raziskovali našo dediščino?
Oče je kot kraški domoljub doživel, preživel in tudi v knjigah opisal pet vojn. Mama nam je otrokom lajšala lačne dneve s prepevanjem. Tudi moj mož Aleš je v vseh letih himalajskih odprav imel pred seboj tihi cilj: naj svet vidi, kaj zmoremo! Tako so naši alpinisti v petnajstih letih iz himalajskih začetnikov zrasli v najboljše alpinistično moštvo na svetu.
Leta 1972 in 1975 so bili v južni steni Makaluja, obakrat pod Aleševim vodstvom, čez dve leti je šla v to steno mednarodna odprava samih svetovnih himalajskih zvezd, a morali so se obrniti 500 metrov nižje od naše odprave. Naslednje leto je sedem članov naše odprave stalo na vrhu tega osemtisočaka. Naše moštvo takrat res ni imelo tekmeca.
Ob vseh teh družinskih vzpodbudah sem imela zares lepo izhodišče, da sem po upokojitvi nadaljevala očetova in moževa prizadevanja v smeri narediti nekaj za našo deželo. Začela sem pisati članke, predavala po vrtcih, šolah, društvih in domovih za ostarele. Ravno tu sem se veliko naučila. Predvsem sem spoznala resničnost ljudske trditve, da ima pri nas vsaka vas svoj glas.
Ta neizmernost ljudskega bogastva se zdi, da prav danes stopa v ospredje, ko smo prisiljeni ostajati ali sami ali z bližnjimi, se soočati z majhnim življenjskim prostorom, a obiljem svojih notranjih razsežnosti.
Res z našo ljudsko dediščino lahko obogatimo današnji čas. In reševati, kar se še rešiti da, saj so danes zadnji kosci, zadnje žanjice, zadnji mlatci, ki so mlatili s cepcem, stari 90 in več let. Z njimi bo v zgodovino odšla starosvetna slovenska vas. Ravno tej vasi se moramo zahvaliti, da smo Slovenci ohranili svojo narodnost in jezik. Ljubezen do domačega in spoštovanje tujega nas pelje v lepo prihodnost.
Pred mnogimi leti ste o kruhu napisali kar tri knjige, takrat vam je bilo gotovo nepredstavljivo, da bo peka kruha doma v obdobju, ko se borimo proti koronavirusu, postala pravi obred. V mislih imam simboliko – to tako osnovno, vsakdanje in nam samoumevno živilo se izkaže za vsakokratni izziv, ko ga zamesimo.
V slovenski ljudski dediščini je neizmerno veliko bogastvo šeg, pripovedi, pregovorov, rekov, pesmi o kruhu. Ljudski pregovor, da ima pri nas vsaka vas svoj glas, je dobesedna, pri kruhu še celo. Kruh ni le hrana, ampak je osrednja osebnost praznikov, življenjskega in letnega kroga. Poznamo krstne in svatovske pogače, božične in velikonočne kruhe, brez števila obrednih kruhov, ljubezenska pisemca, kot so lectovi srčki in dražgoški krajčki.
Doma pečen kruh je v tem času za marsikaterega otroka novo, lepo doživetje. Naj otroci spoznajo žlahtnost domačega kruha, opojni vonj sveže pečenega, ki napolni hišo s tisto staro domačnostjo. Kruh je v dediščini svetinja in pomeni isto kot življenje, preživetje. To izraža tudi naš jezik.
Naš človek mora priti do kruha in mora tudi otroka spraviti do kruha. Bati se mora, da mu ne bo kdo kruha odžrl, ker bi moral potem s trebuhom za kruhom in bi mu kdove kdo kruh rezal. In pravimo, če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče!
Kamen, voda, les: narava ponudi, človek vzame. Tudi to ste jemali pod drobnogled. Te dni, ko smo vezani na dom in naravo s čim manj navzočnosti drugih, preplet teh treh esenc še bolj začutimo.
Naš človek mora priti do kruha in mora tudi otroka spraviti do kruha. Bati se mora, da mu ne bo kdo kruha odžrl ...
Naši predniki so si zgradili leseno ali kamnito hišo, z leseno žlico jedli z lesenih krožnikov, orali z lesenim plugom, tkali na lesenih statvah, mlatili žito z lesenim cepcem, ga prevažali na lesenem vozu, zrnje mleli z mlinskim kamnom, vodo zajemali s kamnitega vodnjaka, živeli v razdalji od lesene zibelke do lesene krste, od krstnega kamna do nagrobnega kamna, od krstne vode do žegnane vode za škropljenje na parah.
V pradavnini je bila reka prvi in edini kažipot, ob njej so vodila pota, po njej je potekala meja, pomenila je varnost in obrambo za mostišča sredi jezera in gradove, ki jih je varoval vodni obrambni jarek. Stara pripoved nam sporoča, da je Drava nekega davnega dne prinesla kruh v naše kraje. Voda je prinašalka sreče, zdravja in blaginje, v kamnu pa zapisna zgodovina našega naroda.
Po koncu vladavine vojvod, ki so vladali s kamnitega prestola sredi Gosposvetskega polja, se je začela tisočletna vladavina kamnitih gradov, ki jih je za svoje gospodarje moral zidati naš tlačan. V času turške nevarnosti pa je bil kamniti zid okoli vaške cerkvice edina varnost.
Zdi se, da ste še vedno tista učiteljica, ki jo s svojim radovednim pogledom izziva cel razred otroških oči, navsezadnje oči odraslih, kadar se preselimo v klopi, da nam predava strokovnjak.
Res pri vsem svojem delu še vedno stojim na katedru in imam mladino pred seboj. Kakršno mladino vzgojimo, taka bo prihodnost! Mlade bi morali vzgajati v večjem spoštovanju do narave. Vse stare pripovedi, šege, pregovori govorijo o veliki spoštljivosti naših prednikov do narave.
Danes ni več tako, zato pa nam iz rek niso zbežali le povodni možje, bežijo tudi že ribe in raki. Trenutek, ko sta si na robu prepada stala naproti ranjeni Zlatorog in Trentar – ta trenutek še traja. Trentar je človek – Zlatorog je Narava. Če človek prestopa dovoljene meje, mora račun poravnati človek, ne Narava. Narava je ranljiva, vendar je nesmrtna, taka kot Zlatorog!
Podprite Delo
Naše delo je, da vi veste več. In poročanje za Delo.si - je delo. Kot vsako drugo. Pošteno delo si zasluži plačilo. Naročite se na delo.si že za 1,49 € na mesec. |