Delo, Znanost - Tomaž Švagelj: Na svetu vsako leto izide ogromno znanstvenih objav in podatkov, ki niso javno dostopni. To velja tudi za primere, ko gre za rezultate javno financiranih raziskav.
Mnenje, da bi morali biti izsledki javno financiranih raziskav prosto dostopni vsakomur, danes sicer še ni splošno sprejeto, obstaja pa široko gibanje, ki si načrtno prizadeva za ta cilj. Zavzema se tudi za transparentnost v metodah poskusov, opazovanj in zbiranja podatkov, javno dostopnost in ponovno uporabo podatkov, javno dostopnost in preglednost znanstvene komunikacije oziroma publiciranja ter uporabo spletnih orodij za poenostavitev sodelovanja med znanstveniki. To je del širšega gibanja za vsakomur dostopno znanost, angl. open science.
Prosta dostopnost znanstvenih člankov in monografij velja za eno najpomembnejših sprememb v znanstvenem komuniciranju po uvedbi tiskanih znanstvenih revij v 17. stoletju in njihovih elektronskih različic s konca 20. stoletja.
Distribucija in trajna hramba
V skladu s temeljnim načelom takega dostopa naj bi bili rezultati javno financiranih raziskav po novem takoj po objavi dostopni kar na svetovnem spletu. To konkretno pomeni, da avtor in nosilec avtorske pravice v svetovnem merilu vsem uporabnikom dovoljujeta prosto, nepreklicno in stalno pravico dostopa do publikacij, prav tako uporabo, razširjanje, prenos in javni prikaz dela ter izdelavo in distribucijo izpeljanih del v kateremkoli digitalnem mediju za katerikoli odgovoren namen. Za lastno uporabo si lahko ljudje naredijo tudi manjše število natisov. Celotna publikacija in vsa dodatna gradiva, skupaj s temi dovoljenji, se takoj po objavi prekopirajo v vsaj en spletni »repozitorij«, ki omogoča prost dostop, neomejeno distribucijo, medobratovalnost oziroma interoperabilnost in trajno hrambo.
Skratka, prostodostopna literatura je »elektronska, brezplačno dostopna na svetovnem spletu in prosta večine omejitev avtorskih pravic ter licenciranja«. Za zlato pot (angl. gold road) prostega dostopa velja »objava članka v prostodostopni reviji z ustreznim recenzentskim aparatom«. Že danes je v DOAJ (Directory of Open Access Journals) evidentiranih 4370 recenziranih prostodostopnih revij o različnih znanstvenih področjih, ki omogočajo takojšen, prost in brezplačen dostop do člankov v celotnem besedilu, brez embarga.
Če hočemo zagotoviti večjo razširjenost prostodostopnih revij, moramo poskrbeti tudi za ustrezen prehod s plačevanja naročnin, oziroma dostopa do elektronskih revij, na financiranje objav v prostodostopnem okolju. Tako se je denimo Austrian Science Fund oktobra lani že odločil za triletno sofinanciranje takojšnje proste dostopnosti objav, nastalih v projektih, ki jih sofinancira ta ustanova. Podobna priporočila sta izdala tudi Universities UK in Research Information Network, oba iz Velike Britanije, v Sloveniji pa je sofinanciranje shranjevanja znanstvenih vsebin in objavljanja v prostodostopnih revijah že leta 2003 predlagal prof. dr. Franc Viktor Nekrep.
Zelena pot prostega dostopa pomeni »samoshranjevanje (predvsem) recenziranih člankov« – to je tistih v avtorjevi recenzirani končni obliki, objavljenih v plačljivih revijah – v omenjene digitalne repozitorije. Če je avtor prenesel avtorsko pravico na založnika, mu mora ta dovoliti shranitev recenziranega članka v avtorjevi končni obliki, kar trenutno dovoljuje 80 odstotkov založb na svetu. Tako je v ROAR (Registry of Open Access Repositories) že evidentiranih 1496 prostodostopnih repozitorijev za samoshranjevanje, ki so lahko evropski, nacionalni, institucionalni ali tematski.
Boljša učinkovitost
Obvezno shranjevanje (angl. open access mandates) objav iz javno financiranih raziskav v prostodostopne repozitorije zahtevata evropska komisija in evropski raziskovalni svet, med ustanovami pa denimo ameriški National Institutes of Health, britanski The Wellcome Trust in švicarski Cern. Take zahteve so za zdaj še redke, svetovni podatki o zahtevah financerjev in ustanov pa se zbirajo v Roarmapu (Registry of Open Access Repository Material Archiving Policies).
S prostim dostopom do znanstvenih objav in podatkov se povečata obseg in razpon raziskav, izboljša učinkovitost javnega financiranja in pospeši napredek znanosti, omejitve dostopa do rezultatov iz javno financiranih raziskav pa lahko zmanjšajo kakovost in učinkovitost nadaljnjih raziskav. Prost dostop za avtorja pomeni boljšo »vidnost« njegovih objav in na tej podlagi tudi za 50 do 300 odstotkov večjo citiranost v primerjavi s članki v plačljivi reviji, kjer avtorjeva končna recenzirana različica ni bila shranjena v prostodostopni repozitorij. »Z globalno dostopnostjo informacij,« je prof. Nekrep leta 2002 razmišljal o prosti dostopnosti objav naših raziskovalcev, »bo slovenska znanstvena produkcija lažje stopila iz relativne anonimnosti in bo tudi dostopnejša za svetovno preverjanje kakovosti.«
Finančni prihranki prav tako niso zanemarljivi. Če bi na primer danski raziskovalci leta 2009 v celoti objavljali le v recenziranih prostodostopnih revijah, bi Danska lani, upoštevaje število in cene objav iz leta 2007, prihranila 70, Nizozemska 133 in Velika Britanija 480 milijonov evrov.
V Sloveniji različne ustanove izdajajo več kot dvajset prostodostopnih revij, registriranih v DOAJ (Directory of Open Access Journals). Na univerzah je vzpostavljenih nekaj institucionalnih repozitorijev za samoshranjevanje objav, ki pa se večinoma polnijo z obvezno oddajo visokošolskih del. Delujejo s pomočjo različne programske opreme, prav tako ni enotnega načina dostopanja do digitalnih vsebin na spletnih straneh, iskalniki in metapodatkovni modeli pa so različni. V Digitalni knjižnici Slovenije se v dogovoru z Javno agencijo za raziskovalno dejavnost RS zbirajo elektronske oblike revij, katerih izdajanje sofinancira agencija, zaključna poročila projektov in doktorska dela. Shranjevanje objav iz javno financiranih raziskav v prostodostopne repozitorije za zdaj še ni obvezno.
Digitalna infrastruktura
Prost dostop je torej možen do celotnih besedil slovenskih raziskovalcev, objavljenih v slovenskih sofinanciranih revijah, kar verjetno pomeni manjši del njihovega publiciranja. Druge objave niso prosto dostopne, če jih raziskovalci niso objavili v prostodostopnih revijah ali sami shranili v svetovne tematske repozitorije. Slovenija in njeni raziskovalci torej niso deležni nedvomnih koristi prostega dostopa do objav in podatkov.
Pobuda za prost dostop do znanstvenih objav in podatkov se je začela z budimpeštansko deklaracijo (Budapest Open Access Initiative) 2002, ki jo je podpisalo več kot petsto organizacij, med katerimi ni bilo nobene iz Slovenije, in več kot 5100 posameznikov, med njimi nekaj tudi iz naše države. Pobudi so se v naslednjih letih pridružile še nekatere druge nacionalne in mednarodne ustanove.
Med pomembnejšimi evropskimi projekti te vrste so na primer Driver (Digital Repository Infrastructure Vision for European Research), ki povezuje evropske prostodostopne repozitorije in je lani skupaj z zunajevropskimi partnerji ustanovil COAR (Confederation of Open Access Repositories), potem PEER (Publishing and the Ecology of European Research), SOAP (Study of Open Access Publishing), Oapen (Open Access Publishing in European Networks) in OpenAIRE (Open Access Infrastructure in Europe) z 38 partnerji iz vse Evrope. V okviru projekta bo zgrajena digitalna infrastruktura in vzpostavljeni podporni mehanizmi za identifikacijo, shranjevanje, dostop in nadzor oddaje nekaterih tovrstnih objav.
Tomaž Švagelj