Slamnik - Cveta Zalokar-Oražem: Borut Peršolja - planinec od glave do gojzarjev, več kot 30 let član Planinskega društva Domžale, 8 let njegov predsednik.
Z ženo Matejo in otrokoma Luko in Kajo živi v Domžalah. Po izobrazbi univerzitetni diplomirani geograf (prejemnik študentske Prešernove nagrade) in magister geografskih znanosti, zaposlen v Državnem zboru. Od leta 1988 vodnik PZS in od leta 1993 inštruktor planinske vzgoje, sodeloval na približno 90 planinskih taborih in tečajih. Na njegovih Gorniških večerih, ki jih pripravlja od leta 1987, se je zvrstilo okoli 50 gostov. Več let je bil predsednik Mladinske komisije PZS in zdaj ponovno, že drugič podpredsednik PZS. Član strokovnega sveta RS za šport. Dobitnik priznanja Mladina in gore in srebrne plakete Občine Domžale. Najmlajši veteran vojne za Slovenijo.
Planinska zveza je ena najstarejših in najbolj množičnih organizacij na Slovenskem. Kaj vse obsega področje njenega dela?
Planinska zveza je prostovoljska organizacija s 120-letno tradicijo, ko je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, katerega naslednica je PZS. Temeljni vodili sta usposabljanje za varnejše gibanje v gorah in varovanje gorske narave. Planinska društva upravljajo s 175 planinskimi kočami, zavetišči in bivaki z okoli 6.000 ležišči. Markacisti skrbijo za 1.661 planinskih poti v skupni dolžini 9.000 km. PZS izvaja kar 25 programov strokovnega usposabljanja na področju gorništva, alpinizma in športnega plezanja. Del PZS je svetovno prepoznavna alpinistična dejavnost in tekmovalni športi, kot so športno plezanje, ledno plezanje, tekmovalno turno smučanje in planinska orientacija. Ne smemo pozabiti na kulturno dejavnost: Planinski vestnik je najstarejša slovenska revija, prvič je izšla že leta 1895, od leta 2010 skrbimo tudi za Slovenski planinski muzej. Gorništvo je torej športna, gospodarska, raziskovalna, naravovarstvena, zaščitno-reševalna, humanitarna in kulturna dejavnost, povezana z gorsko naravo.
Koliko članov je vključenih v planinska društva?
V marcu 2012 je bilo v 276 društvih in klubih vključenih okoli 59.000 članov.
Mladi in gorništvo, kako jih skušate motivirati in pritegniti v svoje vrste?
Če sklepamo po vključenosti mladih (31 % vseh članov), je gorništvo še zanimivo in mlado. Na planinskih poteh in v plezališčih je veliko mladih, tudi družin z otroki. Z mladimi delamo v planinskih krožkih v vrtcih in osnovnih šolah do različnih programov (Ciciban planinec, Mladi planinec) in tekmovanj (Mladina in gore, orientacija, športno plezanje). Posebna skrb je namenjena tudi mentorjem, vodnikom in inštruktorjem. Vse bolj se uveljavlja tudi delo mladih (različni prostovoljski projekti) in ne samo delo z mladimi.
Hoja v gore ostaja eden najbolj priljubljenih oblik rekreacije, ki ne zahteva veliko sredstev, ima pa izjemne učinke na fizično in duševno zdravje človeka. Ima v družbi temu primerno veljavo?
Ker je hoja »poceni« in ljudska, ni zanimiva ne za politiko in ne za mecenstvo. Zato se nas ne da kupiti, ostajamo ponosni viharniki ter vztrajamo na lastni pogon in zadovoljstvo. Zanimivo je, da tudi ljudje, ki so na očeh javnosti, večkrat omenjajo, da radi hodijo v gore. Ko pa potrkamo na njihova vrata, pa se pogled povesi k tlom ...
Pred leti so nas uradniki skušali umestiti med adrenalinske športe, težave so bile tudi zaradi plačila reševanja v gorah, ki je zaenkrat še del socialne države. Gorništvo ostaja in še naprej sooblikuje tradicijo slovenske nacije. V primerjavi z drugimi dejavnostmi ima hoja v gore nekatere pomembne prednosti:
• z njo se je mogoče ukvarjati domala povsod in vse leto,
• hodiš lahko sam ali v skupini,
• je med najcenejšimi dejavnostmi na prostem,
• na voljo so številne urejene in vzdrževane planinske poti različnih zahtevnosti,
• izbiramo med različnimi oblikami dejavnosti – izleti, pohodi, turami, turnimi smuki …,
• je razmeroma preprosta, saj posebno tehnično znanje za izlete ni potrebno,
• na voljo nam je v vseh življenjskih obdobjih in je primerna za družine,
• za hojo ni nikoli prepozno – z njo je mogoče začeti v katerem koli življenjskem obdobju,
• hodijo lahko tudi tisti, ki se sicer nikoli niso ukvarjali s športom,
• gorništvo spravi v gibanje vsakogar.
Kakšno je stanje planinskih poti, kje nastajajo težave?
Planinske poti so večinoma redno vzdrževane, v posameznih primerih pa nastajajo težave glede financiranja (država prispeva le nekaj helikopterskih ur za dostavo materiala pri popravilu zahtevnih plezalnih poti), pomanjkanje prostovoljcev, pa tudi z nasprotovanjem lastnikov, ki se odločijo, da poti na njihovi lastnini ne bo več. Napetosti so tudi v odnosu do gorskih kolesarjev, saj je vožnja po planinskih poteh prepovedana, na nekaterih zelo obiskanih poteh (Kamniški vrh, Nanos, Slavnik ...) je velika težava tudi erozija in številne bližnjice.
Od leta 2010 si ponovno podpredsednik PZS. Kaj te je pri tvojem delu najbolj pozitivno in kaj negativno presenetilo?
Največ zadovoljstva ponujajo gore same, prijetno je opazovati tudi uspehe vrhunskih alpinistov, športnih plezalcev, pa vse do zadovoljstva lastnih otrok ob malici na vrhu. Znebil pa bi se vedno večjega reguliranja dejavnosti civilne družbe, saj skorajda ni več zakona, ki se nas ne dotika. To duši ustvarjalnost in povzroča občutek nemotiviranosti.
Kako vidiš položaj in prihodnost organiziranega planinstva v razmerah krize in nove družbene ureditve, ki je usmerjena zgolj v potrošništvo, dobiček …
Vodilo planinske organizacije, zapisano v Častnem kodeksu, govori o vključevanju vseh dobro mislečih ljudi, ne glede na osebne okoliščine. To nas je združevalo v povojni zgodovini in to bo blažilo življenjske težave, ki so pred nami. V društvih živimo vrednote, kot so tovarištvo, skromnost, solidarnost. Svojih programov ne pogojujemo s članstvom v PZS, temveč delamo v dobro vseh, članov in nečlanov. Če kdo ne zmore plačati članarine (ta za odrasle znaša 22 €, za otroke pa 6 €), naj se nam pridruži.
Bliža se začetek poletne planinske sezone. Na kaj bi želel opozoriti tiste, ki se bodo odpravili v gore?
Gora se lotevajmo postopoma in premišljeno. Dobra priprava na izlet je pomembna. Izberimo cilj, ki ustreza našemu znanju, izkušnjam, opremi in trenutni kondiciji. Ko na izhodišču zagledamo markacijo, se spomnimo, da je njeno sporočilo tudi znak za prepovedan promet. Če je izbrana pot pretežka, vremenske razmere slabe ali pa se preprosto ta dan ne počutimo v redu, potem ostanimo v dolini. Če pa smo za varnejšo vrnitev domov naredili vse, kar je potrebno, pa pot pod noge in markacija bo naša prijazna spremljevalka.
Kaj je novega na področju planinskih koč?
Lani smo začeli s certifikati Okolju prijazna koča, letos začenjamo z akcijo Družinam prijazna koča. Obiskovalce gora želimo motivirati, da bi v gorah prespali in s seboj prinesli lastno rjuho. Cene v planinski koči za posameznika niso pretirane, za celo družino pa je že strošek. Pa vendar: v ceno so všteti tudi domačnost, dobro razpoloženje po naporu …
Katere gore in poti pa imaš v načrtu za letošnjo sezono?
Z ženo Matejo bova junija vodila tradicionalni tabor za najmlajše v Domžalskem domu na Mali planini, s Kajo in Lukom bomo odkrivali območje med Komno in Krnskimi jezeri, rad bi tudi v enem zamahu prečil Grintovce in naredil kakšno dobro fotko.
Pišeš svoj blog, kjer se odzivaš na aktualne teme z različnih področij. Kaj te je vznemirilo v zadnjem času?
Blog Razgledi je decembra 2011 praznoval peto obletnico, število objav pa je preseglo sto. Gre za gorniški blog, o dogajanju v gorah in o ljudeh. Med zadnjimi prispevki je zanimiv tisti o naritnikih (gre za napačno nošnjo nahrbtnika) ali o podpisih v pokrajini (fotografsko dokumentiranje samovšečnih sledi človeka in narave). Včasih se najde tudi kakšen domžalski prispevek, na primer o uharicah v parku za občino ali razsežnosti poplav jeseni leta 2010.
Pogovor pripravila Cveta Zalokar - Oražem