Dnevnik, Vreme in ljudje - Miha Pavšek: Nikar ne tajite, da vam minulo, dopoldne še v glavnem deževno soboto ni godil jutranji spanec. Osvežitev je bila prava in ravno prav burna, veseli pa so je bili predvsem poljedelci in živinorejci. Poljščinam in krmi je prinesla nujno potrebno močo, v povprečju od 30 do 60 litrov na kvadratni meter.
Dovolj, da smo vsaj za nekaj časa ušli suši, ki pa ji ne bo naklonjena niti druga polovica tega tedna, ko bomo imeli precej bolj spremenljivo vreme. Danes je že prvi dan meteorološkega poletja, v prihodnjih dneh pa bo jasno, ali je bil v Ljubljani letošnji maj najbolj sončen od vseh mesecev v letu do zdaj, vse od začetka meritev trajanja sončnega obsevanja leta 1949.
Že v začetku tega tedna smo namreč nabrali več kot 300 sončnih ur in je manjkalo do rekorda (323 ur) prav malo oziroma ravno toliko, da smo po vsej verjetnosti v zadnjih dveh dneh minulega meseca presegli dosedanjo rekordno znamko. Skoraj petnajst ur in pol dolg svetli del dneva to zlahka omogoča, pa tudi sicer nam svetloba teh dni še kako leže na dušo. Tudi če je vročina na trenutke nekoliko, ne pa dlje časa neprijetna. Ob večerih in zjutraj je namreč hlad ravno pravšnji.
Od višine se zmrazi, zvlaži, zvrti in zvetri
Tudi na drugih postajah je bil maj zelo, marsikje tudi rekordno osončen, a v primerjavi z Ljubljano vsaj ne bo prehitel poletnih mesecev. Po novem lahko primerjamo meteorološke podatke slovenskih opazovalnih postaj tudi z najvišjo in hkrati najnovejšo vremensko opazovalno postajo na Južnem sedlu pod Mount Everestom. Italijanski raziskovalci so v okviru projekta Share postavili merilne naprave na reci in piši natančno 8000 metrih. 19. maja so jo tudi uspešno omrežili, kar si lahko ogledate na spletnem naslovu http://share-everest.it/SHAREEverest2011MeteoData/SouthCol/sensorSouthCol.html.
Oglejmo si na primer, kako je bilo tam včeraj dopoldne ob 9. uri, po krajevnem času seveda. Temperatura je merila -17 stopinj Celzija, vlaga je bila 70-odstotna, tlak pa "le" 381 hPa. Pihal je za tamkajšnje razmere lahen zahodni "vetrič" s hitrostjo skoraj 50 kilometrov na uro. Energija ultravijoličnega sevanja, natančneje UVA-žarkov, je bila 34, skupnega sončnega sevanja pa 892 W/m2. Najvišja vremenska postaja beleži omenjen podatke vsakih nekaj ur in v realnem času.
Nova spoznanja o podnebnih spremembah
Poslanstvo, katerega pokrovitelj je italijanski komite Ev-K2-CNR, avtonomno in nepridobitno združenje za promocijo znanosti in tehnoloških raziskav na gorskih območjih in ob podpori italijanskega ministrstva za šolstvo, je trenutno eden najpomembnejših mednarodnih projektov za spremljanje podnebja. Morda se bo kdo vprašal, koga sploh zanima vreme na takšni višini - izjema so številni premožnejši, ki lahko plačajo za vzpon na vrh gore, in redki pravi alpinisti - ta je bolj ali manj rezervirana za letala. Odgovor je precej enostaven, tudi tovrstni raziskovalni projekti nam bodo sčasoma prek množice podatkov razkrili nova spoznanja in na njih temelječa dognanja o podnebnih spremembah.
Prav v robnih podnebnih okoljih, kot so polarna in višinska, so te najbolj izrazite in najprej zaznavne. Naši sosedje so po vsem svetu zgradili globalno mrežo (dograditev in posodobitev slovenske se nam obeta v okviru projekta Bober) tovrstnih opazovalnih postaj in predstavljena je le ena od njih. Ker je najvišja - poimenovali so jo Avtomatska vremenska postaja Južno sedlo ("South Col AWS") - je s tem pač postala tudi njihov paradni konj. Kako se bo obnesla v vremensko bolj ekstremnih razmerah, bo pokazal čas.
Miha Pavšek
Geografski inštitut AM ZRC SAZU