Ona, 16.05.06 - Jerneja Perc: Prvo polovico življenja zapravljamo zdravje, da bi ...
Akcija - Ona v gibanju
Naložba v lastno zdravje
»
Prvo polovico življenja zapravljamo zdravje, da bi si pridobili bogastvo. Drugo polovico življenja zapravljamo bogastvo, da bi si pridobili zdravje!«
Voltaire
Trditev, ki smo jo v zahodnem svetu osvojili nekako do popolnosti – živimo namreč točno tako. Velja za posameznike, z vrtoglavo porabo denarja pa jo predvsem v drugi fazi občutijo tudi podjetja in država. Če v prvih letih svojega produktivnega življenjskega obdobja predvsem prispevamo k svoji ter družbeni blaginji, se zaradi nespametne razporeditve lastnega energetskega potenciala na koncu znajdemo v zanki velikega potrošnika, ki za ohranjanje »zdrave« starosti potrebuje vse večjo pomoč zunanjih institucij, v mislih imam predvsem dve »najdražji«, farmacevtsko in medicinsko stroko.
Prva majhna opozorila
Modrost, ki nam je vsem že dolgo poznana, pa so nam kljub temu ljubši izgovori, da v nabitem delovnem dnevu ni časa, da ne utegnemo na urnik uvrstiti še urice, namenjene gibanju. Dnevi tečejo in telo se upre. Velikokrat najprej z opozorili, ki jih lahko, če smo vsaj malce odprti, hitro dojamemo. Majhne »prekurjenosti«, kot jih tolažilno imenujemo, so namreč znak, da si je telo privoščilo zasluženo obdobje, namenjeno obnovi. Mogoče je takrat, ko ležite z malce povišano temperaturo in vas trga po vsem telesu, tudi pravi trenutek, da se zamislite nad globino zgornjega sporočila.
Čas je denar
Na začetku kariere je naše največje bogastvo zagotovo čas. Danes razporejanje tega ni več le obvezno znanje, ki naj bi ga obvladovali top menedžerji na najzahtevnejših delovnih mestih, ampak je zelo koristno, da to obvladujejo tudi zaposlene mamice, mladi podjetniki in celo študentje. In v ravnanje s časom spada tudi zavestno uvrščanje terminov, ki jih bomo namenili gibanju, s tem pa lastni regeneraciji in izboljšanju imunskega sistema po najboljši možni poti. Končni cilj časovnega načrtovanja je seveda ohranjanje naših najvišjih sposobnosti in preprečevanje pomanjkanja delovne storilnosti v bližnji oz. bolj oddaljeni prihodnosti.
Rekreativci manj bolni
Raziskava, ki sem jo že pred leti našla v fakultetni knjižnici, je bila prav osupljiva. Posamezniki, ki so v svojem tedenskem urniku redno skrbeli za vsaj nekajurno rekreacijo, so bili v primerjavi s tistimi, ki se v prostem času sploh niso gibali, v enem letu tudi do 10 dni manj odsotni z delovnega mesta. Mogoče se vam bo zdelo malo, a ko posamezen delovni dan pretopimo v številke in jih pomnožimo s številom vseh odsotnih (ki so obležali doma zaradi krajših oslabitev imunskega sistema), dobimo milijonske številke, ki se jim zlepa ne bi odpovedal noben delodajalec. Na žalost je še vedno vse premalo podjetij, ki so doumela, kako majhna finančna investicija je nakup vadbenih ur v rekreacijskih središčih za zaposlene in kako pomembna je vzgoja zaposlenih o porabi prostega časa, prav tako pa tudi motivacijske akcije podjetja, ki ljudi spodbujajo h gibanju. Malo je tudi takšnih, ki razporeditev delovnih moči posameznika načrtujejo ne samo kratkoročno in s ciljem »kako iz zaposlenega v danem trenutku izžeti čim več«, temveč nanj gledajo kot na eno največjih dobrin podjetja, ki jo je treba čim dlje ohranjati v vrhunski kondiciji.
Dokler je tako, da država in podjetja še vedno capljajo za trendi, ki so jih v svetu osvojili že v prejšnjem stoletju, je pač na nas posameznikih, da poskrbimo zase. Mimogrede, ko že govorimo o razporeditvi bogastva – tek je eden najcenejših športov, ki hkrati zahteva majhno investicijo časa, saj lahko v zelo kratkem časovnem okviru opravimo izredno kakovostno vadbo telesa in duha.
Jerneja Perc