V najnovejšem romanu Tadeja Goloba Oj, Triglav, moj dom najslavnejšega slovenskega detektiva zločin preseneti na 2800 metrih nadmorske višine.
Zdenko Matoz
V novem romanu Oj, Triglav, moj dom, ki je pred kratkim izšel pri založbi Goga, je Tadej Golob postavil Tarasa Birso, izkušenega kriminalističnega inšpektorja na Policijski upravi Ljubljana ter nekdanjega alpinista, in njegovo ekipo, v kateri so še Tina Lanc, Brajc in Osterc, na vrh Triglava. Tam nevihta zajame skupino planincev, strele sekajo, najdejo pa tudi eno truplo.
Bilo je le še vprašanje časa, kdo bo v kriminalki truplo postavil vrh Triglava – hribi so navsezadnje naravni habitat avtorja, ki je tudi strasten alpinist in plezalec. »Me veseli, da se vam zdi to samoumevno. Vse bolj opažam, da sem dobro zadel s Triglavom kot krajem umora. Se strinjam, da so hribi, kot jim pravi Taras, moje naravno okolje. Težko bi se mi zgodil umor na morju, na katerega se ne spoznam najbolje. Za umor v hribih pa nisem potreboval strokovnih sodelavcev, ki jih sicer vedno uporabljam,« je zadovoljno pojasnil.
Idejo za kriminalko je dobil na podlagi resničnega dogodka – nesreče, ki se je pred dvema letoma zgodila na Triglavu, ko je skupina planincev kljub oranžnemu alarmu, ki je bil napovedan za tisti dan, odšla na vrh, kjer jo je zalotilo neurje s strelami. Tam je bil tudi njegov prijatelj Blaž Stres, ki mu sicer pomaga pri strokovnem delu pisanja, kadar potrebuje nasvete iz mikrobiologije in farmacije. Občasno pa tudi reši Golobovo življenje, ko visi na nitki v Loški steni. Stres je namreč tudi gorski vodnik in je bil tedaj tudi sam vrh Triglava, kjer je pomagal pri reševanju. »Pravzaprav je opravil vlogo, ki jo je v knjigi Taras. Da je spravil te ljudi varno do koče na Kredarici. Takrat sicer nihče ni umrl. Pri meni en umre, kasneje pa se v bolnišnici izkaže, da je bil ustreljen.«
Pred vojsko še na Triglav
Zanimalo nas je, ali si je pri pisanju morda prepeval laibachovsko različico pesmi Oj, Triglav, moj dom. Tudi oni so za nekatere oskrunili, za druge pa odpeli krasno posvetilo našemu gorskemu očaku. »Po televiziji sem gledal to odprtje svetovnega nordijskega prvenstva v Planici. Kriminalko sem sicer začel pisati nekaj časa prej in sem že v začetku imel naslov Oj, Triglav, moj dom. Nekateri naslovi knjig se mi takoj pojavijo, tako se je recimo Jezero, druge pa kar nekaj časa izumljam, kot na primer Dolino rož. Meni se je zdela njihova priredba te pesmi super. Sem se pa že takrat kar ustrašil, da mi bodo očitali, da sem naredil dvojni plagiat, tako z zgodbo kot z naslovom. Pač nisem našel nobenega drugega ustreznega naslova,« nam je povedal Golob.
Tudi naslovnica s krvavečo planinsko oznako je zelo posrečena. »Veseli me, da vam je všeč. Ideja je bila moja. Ko je bila knjiga v tiskarni, pa nas je tiskar opozoril, da je Planinska zveza Slovenije zaščitila markacijo. Zato smo poklicali tja in so nam povedali, da če bi šlo za vodnik, bi se razplet odvijal na sodišču, tako pa ni bilo težav.«
Svojega prvega vzpona na Triglav se zelo dobro spomni. Bilo je pri osemnajstih, preden je šel k vojakom; dejal si je, da mora prej še na Triglav – in je šel na štop iz Maribora do Ljubljane. Nato se je odpravil z avtobusom do Bohinja in izstopil v Bohinjski Bistrici. »Nato sem šel peš prek Komarče, po Dolini sedmerih jezer in prišel ob drugi uri popoldne na Prehodavce, stopil v planinsko kočo in se je ulil dež. Tam sem prenočil, dobil neko družbo, tako da smo naslednji dan skupaj šli čez Kanjavc, mimo nekdanje vojašnice Morbenije in čez Dolič na vrh Triglava. Bili smo štirje, eden iz Portoroža ter oče in sin. Vrh smo osvojili v snegu, saj je, čeprav je bilo konec avgusta, zapadel čez noč. Zato tudi zapišem v knjigi, da ima vsak v življenju pravico do svojega kretenskega momenta.«
Taras Birsa postaja strpen
Tokrat je v romanu opaziti, da je Taras postal presenetljivo strpen in prizanesljiv do ljudi okoli sebe. Golob pojasni, da je tudi sam kar kratkih živcev, v hribih pa ima neko posebno potrpljenje do ljudi, ki tam zabredejo v težave. »Razumem, da nekatere stvari, ki so mi zdaj samoumevne, pred tridesetimi leti niso bile.«
Naelektreno okolje v hribih, ko so naokoli začele švigati strele, je tudi sam doživel nekoč na Planjavi nad Kamniško Bistrico, se spominja in pribije, da si česa takega ne želi več doživeti. »Nekaj časa sem še bezljal od enega zavetja do drugega, ki ga tako in tako ni bilo. K sreči ni udarilo vame, je pa bilo zelo blizu.«
Tako se zdi, da rad postavlja Tarasa Birso v nove položaje in odnose; tokrat je Tarasa in ekipo s Prešernove prestavil na Štefanovo ulico. »Nerad ponavljam stvari, pa tudi tak značaj sem zastavil temu mojemu Tarasu, da drvi iz enega konflikta v drugega. In mora tudi menjavati ljudi okrog sebe. Že v Dolini rož sem uvedel Ahlina kot njegovega šefa, da bo negativec. In mi je, ne edini, nekako zbezljal ter postal Tarasu naklonjen in prijazen. Tako da ga Ahlin zagovarja in poskuša spraviti iz težav tako, da ga odstopi Generalni policijski upravi na Štefanovi ulici v Ljubljani,« nam je povedal Golob.
Pomembnejši stranski liki
V novem romanu je nekoliko bolj v ospredje porinili njegova sodelavca Brajca in Osterca, stranska lika, ki postajata čedalje bolj pomembna in presegata vlogo statistov. »To pa zelo rad slišim. Še posebej, ker sem ravno pred kratkim bral kritiko knjige, kjer mi očitajo, da je Taras glavni, da je alfa in omega, vsi drugi pa so bolj blede sence. Žanrsko delo, kot je kriminalka, kot so te moje knjige, ima neka pravila. Iz filmov o 'Dirty Harryju' se ne spomnim drugih likov kot tega, ki ga je igral Clint Eastwood. Sicer poskušam vsakemu liku dati lastno življenje, seveda pa niso vsi po neki hierarhiji enako pomembni za zgodbo.«
Novi roman prinaša zanimive razplete in pojasnila, ki so v nekaterih prejšnjih delih, še posebej v Komi, ostala nerazčiščena. Golob nam je priznal, da so mu ljudje, ki jih ceni, rekli, da je Koma nekoliko obvisela v zraku. »Zato sem sklenil, da bom vse zaprl, kar je ostalo odprto. Mislim, da mi je to uspelo nekako tako, da Taras ne bi izpadel prevelik frajer. Seveda mora glavni lik biti tisti, ki je junak, protagonist knjige. Ampak se mi zdi, da mi je uspelo zgodbo razplesti tako, da mu naposled uspe, čeprav naredi vse narobe. In v tej knjigi je zelo veliko stvari naredil narobe.«