Večer: Iz evropske zime v južnoameriško poletje / Jesenček
Iz evropske zime v južnoameriško poletje
Dežela ponuja pisano paleto narave, doživetij in strastnega argentinskega tanga
Slikovita pokrajina ob patagonski pampi
Zaradi neizmerne želje po odkrivanju novih krajev in osvajanju novih vrhov me je pot pripeljala v Argentino, deželo mogočnih Andov. Na pot sem se skupaj z dvema prijateljema podal v decembru, najidealnejšem času, ko podnebje zaradi poletnih temperatur in ugodnega vremena omogoča prijetno potovanje in vzpone na najvišje vrhove mogočnih Andov. V Buenos Airesu smo se nastanili pri slovenskih izseljencih, ki so nas sprejeli neverjetno gostoljubno. Razvajali so nas z ogledi mesta, v katere so vključili tudi ogled argentinskega tanga iz predmestja Buenos Airesa ter odlično argentinsko kuhinjo, v kateri nikoli ni manjkala pečena govedina na žaru "asado".
Nismo ostali prav dolgo, saj so nas podplati že močno srbeli, zato smo jo kar hitro mahnili proti Mendozi ter najvišjemu vrhu Argentine, Aconcagui. Po uspešno zaključenem vzponu smo se odpravili raziskovat manj obiskano in poznano severnoargentinsko Patagonijo, natančneje mesto San Carlos de Bariloche, kjer sta nas čakala naslednja podviga.
V osrčju Tigrovega otoka
Bariloche leži v argentinski provinci Rio Negro, na južni obali ledeniškega jezera in v osrčju istoimenskega narodnega parka Nahuel Huapi (to v jeziku Mapuche pomeni Tigrov otok). Za park Nahuel Huapi je značilna velika pestrost življenjskih prostorov, saj v njegovem območju ležijo ogromne površine ledeniških jezer in rek, obdanih z vselej zasneženimi vrhovi gora ter gozdovi, ki se dotikajo prostrane patagonske stepe. Tu sta prečudoviti raznovrstni flora in favna. V davnini je visoke gore, med katerimi je veliko nekdanjih ognjenikov, pokrival velikanski ledenik. Po izginotju je za njim ostal dolg visokogorski svet granitnih pobočij in sten. Mogočen ledenik se je ohranil le na Tronadorju, ki je bil tudi eden izmed naših dveh ciljev.
Po dolgi vožnji in naporni noči je bil pred naslednjim podvigom potreben kratek počitek, zato smo se za nekaj dni ustavili v mestu, kjer prebivajo številni evropski imigranti, med njimi tudi Slovenci. Mesto po geografski legi in arhitekturi spominja na evropska alpska naselja. In prav gore so bile tiste, ki so v Bariloche privabile številne Slovence. Tako smo se v mestu nastanili v Slovenski hiši, ki jo je zgradilo prav Slovensko planinsko društvo Bariloche.
Ledenik Tronador in mogočni slapovi,
ki bobnijo več kot 1000 metrov v globino Levo Tronador, desno Argentinian Peak
Cerro Tronador nam ponudi Argentinian Peak
Cerro Tronador, 3478 m visoka gora, je ugasli ognjenik, ki leži na meji med Argentino in Čilom. Pokriva ga velikanski črn ledenik, ki ima posebno barvo zaradi vulkanske zemlje. Na Tronador smo se napotili dan po vrnitvi z gorovja Catedral, kjer smo se v plezališčih ogrevali za svoj naslednji podvig. Veseli, hkrati pa s tesnobo v srcu smo odhajali proti gori. V preteklosti je na ledeniku Tronador življenje izgubilo že mnogo ljubiteljev gora, saj ima veliko nevarnih razpok, pokritih s snegom. Uspeh na tej gori je tudi močno odvisen od vremena, ki je tod izredno muhasto. Najbolj nevarno je, ko se nad ledenik spusti megla, ki človeka zaradi neizrazite konfiguracije terena povsem dezorientira. Izgubiti se na ledeniku pa je zaradi številnih s snegom pokritih razpok smrtno nevarno. Iz San Carlosa de Bariloche nas je vodila 80 km dolga pot mimo kristalno čistega jezera Maskardi. Ob njem smo se za krajši čas ustavili in pozdravili Slovence, ki ob jezeru upravljajo prikupen hotel. Pot smo nadaljevali do Pampa Linde, od koder smo se začeli vzpenjati in zakorakali proti planinski koči Otto Meiling (2050 m). Med potjo smo občudovali mogočna drevesa, visok bambus neprehodnega pragozda in se jezili na pikajoče brenclje. Ko smo se povzpeli nad pragozd, se nam je razgrnil pogled na mogočne slapove, ki bobnijo čez tisoč metrov visoko prepadno steno Tronadorja. Vsake toliko časa se je odtrgal kos ledenika (serak) in zgrmel čez ostenje. Od tod tudi ime Tronador, kar pomeni razbijač. Na tem razglednem kraju smo se tudi pozdravili z letečo ujedo Andov, ptičem kondorjem.
Do planinske koče smo močno natovorjeni potrebovali pet ur. Koča je skromna, pritličje je v celoti jedilnica, na podstrešju pa so skupna ležišča. V koči so nam rekli, da je zaradi letošnjega vročega poletja nemogoče priti na vrh. Visoke temperature so na ključnih mestih stalile led, po strjeni lavi oziroma vulkanskem pesku pa s cepini in derezami ne gre. Svetovali so nam vzpon na sosednja vrhova Argentinian Peak ali Chilean Peak. Izbrali smo Argentinian Peak (3487 m), na katerega smo se podali naslednji dan v zgodnjih jutranjih urah. Zaradi nevarnih razpok je treba plezati čim bolj zgodaj, ko je led še zamrznjen. Po šestih urah ledeniškega plezanja smo stali na vrhu, se poslikali in se hitro vrnili h koči. Sledil je dan počitka, nato pa smo si za zaključek potovanja izbrali še vzpon na najbolj slovensko goro v Argentini, Cerro Capilla.
Cerro Capilla, slovenska gora Kapiža
Cerro Capilla, 1958 m visoka gora, je poleg Tronadorja najbolj znamenita gora v parku Nahuel Huapi. To najbolj slovensko goro v Argentini so prvi osvojili Slovenci leta 1951 in obenem ustanovili Slovensko planinsko društvo Bariloche. Leto zatem so na vrhu Kapiže postavili križ, ki je postal simbol slovenstva v Argentini. V dolini tolmunov pod vrhom Kapiže so leta 1996 postavili še bivak "Slovenija". Tako je gorništvo združilo slovenske priseljence v Patagoniji in jih združuje še danes. Gore narodnega parka Nahuel Huapi so tako na poseben način tudi slovenske gore, čeprav ležijo na drugem koncu sveta. Odločitev za obisk te gore se je izkazal za pravilnega, saj smo se naslednji dan prebudili v hladno deževno jutro. Ker nam je do odhoda proti Buenos Airesu ostalo še nekaj dni, smo jih izkoristili za raziskovanje mesta in bližnje okolice. Bariloche namreč velja za eno najbolj turističnih mest v Argentini in slovi po nekdaj največjem smučišču v Andih, imenovanem Catedral. Ob sprehodu skozi mesto, ki je med drugim znano tudi po izdelavi čokolade, smo občudovali bogato čokoladno okrašene izložbe. Na ulicah pa je bilo mogoče videti znane bernardince s sodčki "prve pomoči", privezanimi okoli vratu, kar nam je dajalo občutek, da smo se znašli v mali Švici.
Ker je vsega lepega enkrat konec, smo z avtobusom krenili na 1800 km dolgo pot proti prestolnici Argentine. Vožnja z avtobusi po Argentini je pravi užitek, saj so udobni in prostorni. Na potovanju smo doživeli mnogo lepega in zanimivega. Medtem ko so nam nekateri podvigi odlično uspeli, so nam drugi ponagajali ravno dovolj, da vzbujajo željo po uresničitvi in ponovni vrnitvi v te čudovite kraje, kjer bije tudi slovensko srce.
Tekst in fotografije: Boštjan Kokalj
Jesenček
To zanimivo rastlino sem v študentskih letih poznal samo s Krasa, šele pozneje sem jo imel priložnost občudovati tudi na Štajerskem. Uspeva samo na karbonatnih skalnatih in osončenih tleh. Zato je pogost na Primorskem, drugje v Sloveniji pa so njegova rastišča redka in izolirana. Takšna izjema je tudi območje osamelega krasa na Boču in bližnji okolici. Jesenček je lahko do meter visoka zelnata trajnica s pernato deljenimi listi, ki spominjajo na liste jesena, po tem je dobil ime.
Listi izločajo prijetno dišeče eterično olje. Zaradi njih in drugih zdravilnih učinkovin prištevamo jesenček tudi med zdravilne rastline. Najvišji del rastline zaseda socvetje s številnimi bledo rožnatimi in vijoličasto črtastimi cvetovi. Po izjemni obliki in dovršeni barvni kombinaciji so res prava mojstrovina narave.
Nazadnje sem jesenček obiskal pred nekaj leti s prijateljem Ivom Tošem, estetom, slikarjem in ljubiteljem narave. Maja, ko jesenček cveti, sva šla do rastišča na Ljubični, manjšem hribu zahodno ob Poljčan, ob poti k cerkvi sv. Marije. Tam je nastala tudi priložena fotografija, ki bo verjetno mnoge bralce prepričala, da ga je vredno obiskati in doživeti v naravi.
Matjaž Jež