Nedeljski dnevnik - Franci Horvat: Znamenitosti, ki so nastale zaradi pretoka vode ali erozije manj odpornih kamenin
Nedeljski dnevnik, nedelja, 3. februarja 2008 – PROSTI ČAS
Naravna okna
Znamenitosti, ki so nastale zaradi pretoka vode ali erozije manj odpornih kamenin
Skozno je razmeroma malo poznana naravna znamenitost (naravni most) ne samo v Sloveniji, temveč tudi na Goriškem. Da je bilo v preteklosti drugače, kažejo že starejši planinski vodniki.
Nahaja se na južnih obronkih Trnovskega gozda, na 671 metrov nadmorske višine, ki je v sklopu krajinskega parka Trnovski gozd. Slednji sodi med večje v Sloveniji, saj njegova površina meri kar 4776 hektarjev. Z odlokom je bil krajinski park razglašen leta 1985. V pripravi je tudi predlog, da bi ga razširili oziroma spremenili v regijski park.
Nad Vipavsko dolino se nahajata dve sorodni znamenitosti: Otlica in Skozno. Pri obeh gre za odprtino v skalah, ki so jo ljudje zaradi nenavadnosti že zelo zgodaj poznali in jo uporabljali kot prehod.
Naravno okno Otlica je dokaj dobro poznana, saj je o njem zapisana legenda Kako so Votličani prišli do svojega okna. Skozno je sicer precej manj popularno, toda ponaša se s čudovitim razgledom na spodnjo Vipavsko dolino. Zaradi svoje strateške pomembnosti je bila v času prve svetovna vojne avstro-ogrska opazovalnica, s katere so spremljali bojišče na Krasu. Domačini vedo povedati, da je avstro-ogrski komandant na soški fronti, general Borojevič, s Skoznega opazoval goriški del bojišča. Kot bomo izvedeli kasneje, naravni most Skozno sodi med velike odprtine, saj meri 15 m v širino in 10 m v višino.
Zapis omenja naravna okna in mostove, toda ne poznamo še osnovne razlike med njima. Peter Skoberne je med drugimi v Proteusu zapisal (januar, 1984) naslednjo definicijo: »Vedno se hkrati pojavljata odprtina, nad njo pa tanjši ali debelejši skalni del. Ime pojava je odvisno od tega, ali doživljamo bolj odprtino ali bolj lok nad njo, lahko pa izvira tudi iz funkcije (na primer prehodnosti). Votli del je še posebno očiten, kadar se nam skozenj odpre razgled, kadar se s skalo končuje tudi v spodnjem delu, lok pa je navadno debel in ga šele drugotno opazimo. Takrat govorimo brez pomisleka o oknih (na primer okno v Rjavini, Veliko Prisankovo okno). Nasprotno pa je pri mostu poudarjen lok, kr premosti grapo - potok, pravzaprav zadostuje kakršnokoli neskladno dno. Lok doživljamo kot most tudi, kadar je težko prehoden (na primer Mali naravni most v Rakovem Škocjanu, most na Mežakli). V naravi pa ni nikjer ostro začrtanih mej, naj jih človek še tako vneto išče, zato se še tako lepe definicije zamajajo ob pogledu na Votli kamen v reki Iški.
Zanimiva je tudi velikost odprtine. Po sedanjem poznavanju bi lahko razdelili naravna okra in mostove po velikosti odprtine v tri skupine: manjša, kjer meri najdaljša razdalja praznine od 0,5 m do 2 m, srednja od 2 do 5m in večja, pri kateri je vsaj ena stranica daljša od 5 m.
Za nastanek oken je krivo predvsem preperevanje manj odpornih kamenin, pri mostovih pa vodna erozija. V največ primerih je prisotnih več dejavnikov (preperevanje, delovanje vode in udor). Za Otlico in Skozno lahko rečemo, da sta nastala v pretežni meri zaradi preperevanja kamenine. Naravni mostovi in okra sodijo med naravno dediščino, zato bi jim morali posvetiti več pozornosti.
Zagotovo vas bo prevzel prepadni rob Trnovskega gozda, ko boste s skalnega pomola opazovali utrip Goriške ali pa se boste hladili v senci naravnega mostu.
Franci Horvat