Polet – Željko Kozic: Namig za izlet. Tinjan, razgledna istrska vas nad morjem
Polet, četrtek, 3. maja 2007
Na svoji zemlji
Namig za izlet. Tinjan, razgledna istrska vas nad morjem.
Naše najlepše istrsko razgledišče
Osapska dolina se mehko zaobljena, rodovitna in vinorodna spušča proti morju, ki leži 32 višinskih metrov nižje v Žaveljskem zalivu na italijanski strani. Zdi se kot velika mentrga med kraškim robom, v povprečju visokim 300 metrov in flišno vzpetino Tinjan (374 m), ki je dominanten razgledni hrib nad celotnim Tržaškim zalivom. Če ravno ne brije burja, je podnebje te doline sredozemsko milo, za nekaj stopinj toplejše kot na kraški planoti; podnebje in okolje, ki naravnost kličeta na izlet v pomladi.
Pogled s Tinjana na avtocesto, ki seka Kraški rob
Na severni strani ima Osapska dolina za ozadje silni skalni amfiteater, mogočno naravno steno, imenovano tudi Griža, ki je v geološki zgodovini nastala po strmem udoru kraške planote. Na pobočju tega osipa je v terasah zrasla vas, ki je lep primer starega in skrbnega slovenskega smisla za vključevanje kmečkega naselja v kulturno krajino. Stari Osapci so se modro in tesno stisnili pod kraško steno, da bi se umaknili pred burjo. Spodmol in vrtoglave stene so polne življenja, ki se oglaša z zdrznjenimi glasovi preletajočih kavk, hudournikov, skalnih golobov in drugih gnezdilcev, včasih pa tudi plezalcev iz vse Srednje Evrope, ki imajo v osapskih stenah svoj sredozemski plezalni raj.
Ko pa se iz Ospa napotimo na Tinjan, nas prijetna pot najprej dvigne na travnike Golega brda (120 m), s katerega se odpre lep pogled na Osp in njegovo steno ter desno od nje tudi na Mišjo peč, ki je še en udor nad Osapsko dolino. Na levo se na Kraškem robu dviga grad Socerb, na desno pa se na tem istem robu vrstijo sive apniške »škarpe«, skozi katere so si prometnice primorske avtoceste izbrale svoje drzne smeri.
Na vrhu Tinjana, ki je izpod televizijskega pretvornika in cerkve sv. Mihaela najlepše razgledišče v Slovenski Istri, se ta kraška scenerija še nekoliko razširi, dopolni s sijajnim pogledom na koprsko ter izolsko obalo ter na njeno šavrinsko zaledje. Zagledamo pa se zlasti v Trst in na velikanski amfiteater pobočij nad njim, ki je kakor v jaslicah posejan s slovenskimi vasmi.
Kar v tej visoki in lepi istrski vasi v zadnjih letih ni bilo obnovljeno, je zapisano propadu. Ponekod tudi kritično izginja dediščina istrsko–kraškega kamnitega stavbarstva: erte, portoni, baladurji. Kar pa je na Tinjanu ostalo naseljeno, se smiselno obnavlja. Čutiti je bližino morja, vendar je tu lažje dihati kakor na višini nič, zakaj izpod kraškega roba sveže pihlja, v gozdičkih bujne črnike, zimzelenega hrasta, je mir blagodejen. List lovorja, ki ima tu edino samoniklo rastišče v Sloveniji, pa ima, če ga požvečiš, okus po daljnih krajih Indije Koromandije, kamor pelje morja široka cesta doli, spodaj, v Tržaškem zalivu.
Besedilo in foto Željko Kozinc