Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Le nanj v divje razbrazdanem in razbitem grebenu Martuljških gora pripelje označena in zavarovana pot, vsi drugi mogočneži v tej veličastni verigi ...
... pa so namenjeni le tisti vrsti gorniških navdušencev, ki jim alpinistična abeceda ni tuja ali so z njo seznanjeni vsaj toliko, da se v ta čudovit, vendar običajnemu smrtniku pogosto neprijazen svet lahko odpravijo v spremstvu gorskega vodnika.
To so gore, pravi slavni angleški alpinist in filozof sir Humphry Davy, velik poznavalec vseh svetovnih gorstev, ki nam odkrivajo najžlahtnejše oblike apneniških skal in vso pestrost svojih barv. Kipe nad lepimi zelenimi gozdovi in nad visokimi, s snežnimi zaplatami prekritimi hribi. Njihovi nedostopni vrhovi segajo skoraj v nebo. Davyjeva rojaka, prav tako znamenita in razgledana gornika Gilbert in Churchill, pa o Martuljških gorah pišeta kot o nenavadni, prijazno divji veličastnosti, kjer s svojo resno pojavo stoji goli, s snegom poprhani Špik (2472 m). Še eno posebnost mu lahko pripišemo - je namreč edini martuljški velikan z dvema, povsem različnima obrazoma. Na severno plat se postavlja z eno najmogočnejših prepadnih sten v Julijcih, njegova južna pobočja pa so gostoljubna, za okolje, o katerem govorimo, skorajda pohlevna. Vendar gre v vseh ozirih za resno in visoko goro. Ali kot pravi Tine Mihelič: "Če je torej Triglav narodna svetinja Slovencev, potem je Špik gorniška."
Gorniška svetinja Slovencev
Prav v njegovo južno osrčje pripelje dvoje označenih in zavarovanih poti in obema je izhodišče v Veliki Pišnici oziroma v Krnici. Obe sta dolgi in naporni, saj moramo od vznožja do vrha gristi kolena kar za slab poldrugi kilometer visoko. Vsi, ki našo goro dobro poznajo, priporočajo začetek vzpona v Krnici in sestop na jug, skozi Kačji graben v Veliko Pišnico.
Od Koče v Krnici (1113 m) krenemo za rdeče belimi znamenji proti vzhodu, v globoko, kanjonu podobno dolino Gruntovnico, ki jo zapustimo pod Gruntom, nekako 1400 m visoko, in se vzpnemo v levo, po prostranih Lipnih prodih pod izrazito Gamsovo špico (1931 m) na zaobljeno južno sleme Špikove sosede Lipnice (2418 m). Tik pod njenim vrhom se bomo prvič na tej poti oprijeli jeklenic in jim potem sledili po grebenu do razbitega vršnega pobočja naše gore - in obstali prijetno presenečeni. Špik, ki deluje, od koder koli že ga gledaš, kot izrazita, priostrena piramida, na svojem vrhu ponuja pravcato udobje. Vendar pozor: ta udobni visokogorski prostorček se na severnem robu nenadoma pogrezne v kilometrski neusmiljeni prepad, ki se izteče šele globoko spodaj, na prodiščih krnice Pod Srcem.
Stati na vrhu te mogočne gore in zreti na kamnito valovje enega najbolj prvobitnih in nepristopnih kotičkov julijskega sveta, prepredenega s prepadnimi grebeni, globokimi grapami in samotnimi zatrepi, je vsekakor doživetje, ki si ga bomo zapisali na najbolj žlahtni list knjige naših gorniških spominov.
Sestop po meliščih v krnici med Špikom in sosednjimi, seveda brezpotnimi Frdamanimi policami (2284 m) in navzdol skozi Kačji graben, vse do dna v Veliki Pišnici, je bolj naporen kot zahteven, čeprav v strminah pod Pogorelo glavo (1725 m) in tik nad dnom v strmi skalni stopnji velja zelo pozorno gledati pod noge. Oddahnemo se šele na ravnem, na bregu ledeno mrzle, vendar bistre Pišnice.
Bolj naporni kot zahtevni poti
Dvoje označenih poti pripelje na vrh Špika, vsi drugi pristopi pa so zahtevna brezpotja in zelo zahtevni alpinistični vzponi. Obe označeni stezi sta bolj naporni kot zares zahtevni, z izjemo v železje okovanega grebena Lipnice, ki pa ga je le za nekaj deset metrov, zato nekaj gorniških izkušenj vendarle potrebujemo. Edino bližnje planinsko zavetišče je gostoljubna Koča v Krnici. Seveda bomo pred odhodom na pot pogledali v knjigo Tineta Miheliča Julijske Alpe - severni pristopi (Sidarta, 2004) in na zemljevid Kranjska Gora 1:25.000.
Mitja Košir