Razgledi - Borut Peršolja: ... in prvinska moč gorništva
Jutri, v ponedeljek, 4. aprila 2017, bo od 14. do 16. ure v Domu kulture Kamnik okrogla miza Trajnostno upravljanje prometa v gorskih območjih. Na dogodek, ki je del izdelave Celostne prometne strategije Občine Kamnik, vabi župan Marjan Šarec.
Med povabljenimi govorci ni nikogar iz gorniških vrst.
Zakaj?
* * *
Hoja za lepoto ima svojo ceno
Do prostora Velike planine in vseh gorskih območij v Sloveniji gorniki razvijamo poseben odnos. Izhajamo iz tega, da so gore izjemen naraven ekosistem, gospodarski vir in življenjski prostor rastlin, živali in ljudi. Blizu nam je razumevanje gora, kot ga v svojem sloganu povzema CIPRA: Živeti v Alpah. Podoba gora kot kraljestva neomejene svobode je s trajnostnim razvojem in vzpostavljeno odgovornostjo posameznika presežen mit. Čeprav so bila gorska območja v preteklosti prva deležna zakonske zaščite (narodni parki), to za njihov nadaljnji obstoj očitno ne zadošča. Spodbujanje odgovornosti za svoja dejanja, zavedanja o okoljskih vplivih in učinkih različnih gorniških aktivnosti je zato stalna naloga vsakogar, ki hodi v hribe.
Gorniški prostovoljci varujemo in razvijamo planino
Nekaj številčnih dejstev o prisotnosti planinske organizacije na območju vseh Velikoplaninskih planin:
- dve planinski društvi (PD Črnuče in Domžale) imata dve planinski koči (v eni stalno živi najvišji prebivalec Slovenije),
- v obeh kočah skupaj je 121 ležišč (78 v sobah in 43 na skupnih ležiščih), Domžalski dom ima čistilno napravo,
- markacisti dveh planinskih društev (PD Bajtar in Domžale) prostovoljno skrbijo za devetnajst planinskih poti v dolžini 28,5 km (pet odsekov je zahtevnih planinskih poti).
Poglejmo še nekaj neštevilčnih, a kakovostnih prispevkov gorništva k razvoju območja Velike planine:
- dejavnost vodnikov PZS, ki z nepridobitnim vodenjem vseh starostnih skupin precej prispevamo k varnosti v gorah, razumevanju narave in doživljajski izpolnitvi,
- delovanje varuhov gorske narave in pomen naravovarstvenih ozaveščevalnih projektov, kot je na primer akcija Odnesimo smeti v dolino,
- gorniško usposabljanje otrok, mladostnikov in mladih, ki celo leto in (intenzivno) na taborih spoznavajo preplet pokrajinskih sestavin ter vlogo prebivalcev pri ohranjanju pokrajine,
- promocijska in publicistična dejavnost, ki s številnimi objavami doma in po svetu razširja védenje o izjemnem gorskem območju Velike planine in
- razvijanje odgovornosti ter sprejemanje tveganja zaradi intenzivnih naravnih procesov.
Sam po planini …
Tisti, ki hodimo po planinskih poteh, smo ena največjih skupin obiskovalcev Velike planine (teh je po ocenah skupaj od 200.000 do 250.000 letno, kar Veliko planino uvršča med najbolj turistično obiskana območja Slovenije). Med njimi smo tudi člani planinske organizacije in tudi nečlani. Ne glede na članstvo, nas družijo oblike gorništva – hoja in turno smučanje in zavezanost k uveljavljanju občečloveških vrednot, ki so v gorah še bolj izbrušene in opazne.
Zato je na mestu vprašanje, zakaj gorniških obiskovalcev tako rekoč ni v občinski in ne v državni politiki (planinska koča, planinska pot, gorništvo, so besede, ki jih danes v (turističnih) razvojnih dokumentih najdemo le v mikroskopskih sledeh)?
Zakaj vseh tistih, ki na Veliki planini že skoraj sto let izvajamo gorniško dejavnost v njenih številnih oblikah (sprehodi, izleti, pohodi, ture, turni smuki, delovne akcije …), ne znamo in nočemo videti kot rešitev problema?
Kako naj torej razumemo odsotnost gorništva (tudi na tej okrogli mizi)? Gorništva, ki je v Sloveniji več kot stodvajset let športna, turistična, gospodarska, raziskovalna, humanitarna in kulturna dejavnost povezana z gorsko naravo, ki jo organizirano izvajajo planinska društva in je namenjena vsem obiskovalcem slovenskih gora!
Ali to pomeni, da se ne zavedamo njegove vloge pri ohranitvi in razvoju Velike planine?
* * *
Kdaj turističen obisk preraste v gorništvo?
Gorništvo je gibanje, sestavljeno iz hoje/plezanja in smučanja. Vendar ni samo telesna dejavnost, je ustvarjalnost in vir etičnih, estetskih, poučnih in duhovnih vrednot. Vsak obisk gora je nenadomestljivi prispevek k splošni izobrazbi, razgledanosti in osebni rasti posameznika. Danes je pomen gorništva v prvinskem, prijetnem, sproščenem in aktivnem preživljanju prostega časa. V zdravem naravnem, kulturnem in socialnem okolju, v razumevanju narave in človekovega sobivanja z njo. V izgradnji svobodne, ustvarjalne in vsestransko razvite osebnosti, v obnavljanju in ohranjanju psihičnih in telesnih sposobnosti na visoki ravni. Visoko doživljajsko vrednost Velike planine dopolnjujejo pristnost, skromnost, tovarištvo, obzirnost, solidarnost in požrtvovalnost.
Glede na tehnično zahtevnost planinskih poti in število obiskovalcev gora na teh poteh prevladuje hoja kot učinkovita, osvežilna in krepilna športna dejavnost. V primerjavi z drugimi dejavnostmi ima hoja v gore številne prednosti (z njo se je mogoče ukvarjati domala povsod in vse leto, hodiš lahko sam ali v (organizirani) skupini, je med najcenejšimi dejavnostmi na prostem …).
Obiskovanje gora se vedno začne z nerodnim uvajanjem, sledijo lahko dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko – tudi na Veliki, Mali in Gojški planini – naložimo le na svoja pleča! Lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj. Zato je pomembna prednost organiziranega gorniškega delovanja urejen sistem prenosa in izmenjave znanja in izkušenj, zlasti s starejših in bolj izkušenih članov na mlajše in novince. Sobivanje različnih generacij in dejavnosti nam zagotavlja nemoten razvoj in stalno, vseživljenjsko učenje.
Množičnost je problem, kakovostna množičnost odgovor
Čeprav gorništvo velja za naravi prijazno dejavnost, se zaradi množičnosti pojavljajo problemi. Prav na Veliki planini so vsi prav dobro vidni.
Ključno vlogo igrajo dobro vzdrževane planinske poti, saj usmerjajo obisk, izboljšujejo varnost, preprečujejo erozijo in ne povzročajo sporov s pastirji kot lastniki zemljišč. Z zmanjševanjem odpadkov, čiščenjem odpadnih vod, preprečevanjem hrupa in naravi prilagojeno energetsko oskrbo se (pre)počasi, a vztrajno prilagajamo nosilnim in samočistilnim sposobnostim gorske narave. Temu prilagajamo udobje oz. način gospodarjenja s planinskimi kočami, ki še zadovoljuje potrebe povprečnega obiskovalca po ugodju. Prav optimizacija ponudbe planinske koče in pričakovanj obiskovalcev je najbolj občutljiva točka življenja vsake koče.
Veliko je treba še postoriti na področju prometa. V dolini zelo cenjena mobilnost prebivalstva na Veliki planini pomeni, da se po gozdnih cestah in oskrbnih kolovozih lahko pripeljemo zelo visoko. Zato se dogaja, da urejena, velikokrat kar neurejena parkirišča, postajajo izhodišča planinskih poti. Pot, ki je nekdaj vodila iz doline in jo danes cesta preseka, je prepuščena zaraščanju, motoriziranim obiskovalcem gora se brez pomislekov uklonimo z označevanjem ceste. Zato morajo sicer redki obiskovalci gora, ki bi želeli goro doživeti od njenega vznožja do temena, ob intenzivnem razvedanju požirati še oblake prahu in avtomobilskih izpuhov.
Kritičnost kot del previdnostnega načela
Zelo pogrešamo iskrenost, dobre namene in sprejemanje narave v vsej svoji biti.
Sedanje stanje ne zagotavlja sodobnega, celovitega in učinkovitega upravljanja z Veliko planino ter ne preprečuje vse bolj razširjenih nedovoljenih posegov. Ohranja stihijsko, neinstitucionalno upravljanje območja, ki se kaže za neuspešno.
Sedanje stanje ne zagotavlja kmetijskih, gorniških in varstvenih območij, s katerim bi zagotovili souporabo gorskega sveta, učinkovito ohranjanje pastirske kulturne pokrajine ter omejitev in okoljsko, zlasti naravovarstveno sanacijo območij intenzivne rabe.
Sedanje stanje slabo odgovarja na izziv prevladujočega zasebnega lastništva zemljišč in ne vzpostavlja učinkovitega sistema upravljanja z njimi.
Sedanje stanje ne zagotavlja ustreznih finančnih virov za programe trajnostnega razvoja Velike planine in njenega vplivnega območja.
Sedanje stanje ne nudi podpore celovitemu razvoju in varstvu območja, niti ne odgovarja na vprašanje, kako upravljati z območjem.
Če sledimo medijskim odzivom in redkim stvarnim poročilom o stanju je rezultat dogajanja popolnoma drugačen, kot ga slika politika: praktično nikogar ni, ki bi bil s stanjem zadovoljen. Ne ponovimo napake od drugod, kjer prevladuje stališče, da zakon/pravila v vseh odtenkih velja za ljudi, ne pa tudi za občino/državo, ki od obljub poje zelo veliko.
V okoliščinah, ki jih slovenska ustava imenuje kot pravna in socialna država, je iskanje trajnih in nepovratnih rešitev na račun narave in njenih pokrajinskih sestavin, ki ji ne priznavamo stranke v postopku, nevredno dosežene ravni človekove zavesti in deklariranega trajnostnega razvoja.
In ne pozabimo: ko govorimo o zelenem turizmu, ne govorimo o varovanju okolja. Temveč o trženju narave in okolja kot turistični atrakciji za privabljanje ljudi, ki iščejo oddih na naravnih, čistih lokacijah.
Zato ljudje iz gorniških vrst ponujamo roko znanja, izkušenj in pripravljenosti za sodelovanje. Pričakujemo pa, da bomo v gorah odpirali stvaren, iskren in tovariški dialog, ki bo vodil k odločitvam brez preglasovanja.
Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.