Delo - Tina Lešničar: ... glasno in seže do srca
Danes mineva devetdeset let od slavnostne premiere prvega slovenskega igranega celovečernega filma.
V soboto, 29. avgusta 1931, je bila Unionska dvorana praznično okrašena in razsvetljena, z galerij so viseli venci planinskega zelenja in cvetja, prepleteni z dolgimi trakovi v narodnih barvah. Premiera prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga je potekala v slogu velike narodne slovesnosti, so lahko bralci prebrali v ponedeljski izdaji časnika Jutro, ki je pel slavo »vrlim skalašem«.
»Ob 20. [uri] je bila dvorana polna in je nudila redko sliko ljubljanske izbrane družbe z najvišjimi dostojanstveniki in predstavniki v sredini,« so poročali v Jutru. »S svojim posetom so počastili krstno predstavo g. ban dr. Drago Marušič in podban dr. Pirkmajer, divizijski general g. Bogoljub Ilič, g. knezoškof dr. Rozman, predsednik višjega deželnega sodišča dr. Rogina in dalje cela vrsta predstavnikov vseh naših oblastev, ustanov in korporacij, oficirskega zbora, SPD, JZSS, bankarstva in industrije, kulturnih društev, tiska. Pestrost zbrane družbe je še povečala navzočnost številnih dam. Vse je bilo v živahnih pogovorih in posebno še mladina je bila razgibana v nervoznem pričakovanju.« Od prvih prizorov je nemi dokumentarni film z igranimi prvinami občinstvo spremljalo z bučnim odobravanjem in ga na koncu nagradilo z gromoglasnim in nejenjajočim aplavzom.
V Ilustriranem Slovencu so film ob izidu imenovali kar velefilm. »Velefilm v tem primeru pomeni dolgometražni film, nedvomno pa je bil za Slovence vele še v vsaj dveh pogledih: kako je nastal in kako ga je publika pričakala,« je v zapisu Kino-Uho pred leti razmišljala Varja Močnik, urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki.
Prvi domači filmski projekt je nastajal počasi, zavzeto, z veliko strasti in požrtvovalnosti amaterske filmske ekipe gornikov in alpinistov iz Turistovskega kluba Skala iz Ljubljane. Gorniški klub, ustanovljen leta 1921, je bil izredno ambiciozen in je imel tudi fotografsko sekcijo oziroma oddelek, ki je spremljal planinske podvige članov. Ob fotografskih utrinkih so si kmalu zaželeli gorniško akcijo ujeti tudi na film. Skalaši, kot so si pravili, so v mestni zastavljalnici kupili filmski snemalni aparat, pozneje še ročno kamero, priprave na snemanje resnega filma pa so se začele leta 1928.
Podviga se je lotil kar sam predsednik kluba Janko Ravnik, sicer pianist, skladatelj in profesor na ljubljanskem konservatoriju za glasbo. Film je režiral, posnel in zmontiral, scenarij oziroma libreto za film, kot so ga tedaj poimenovali, pa sta spisala s pisateljem in urednikom Jušem Kozakom. Prva verzija scenarija je obsegala 17 strani in je imela delovni naslov Slovenske planine (Julijske Alpe) – kulturno-alpinski film Turistovskega kluba Skala v Ljubljani.
Sinopsis bi se glasil nekako takole: Trije prijatelji, ljubljanski študent Gornik (Herbert Drofenik), jeseniški železar Roban (Joža Čop) in kmečki poba Klemen (Miha Potočnik), se odpravijo na Triglav. Kamera spremlja potovanje iz Ljubljane z vlakom do Jesenic, kjer se sestanejo, nato pa skupaj nadaljujejo pot z raznimi postanki, na katerih spoznajo lokalno prebivalstvo, kosce, oglarje, gozdarje, planšarje in pastirice. Brez večjih dramatičnih zapletov in celo z romantičnim vložkom, kjer se zapleteta Roban in zala pastirica (Franica Sodja), se film srečno konča z vrnitvijo v dolino, kjer se na Bledu poslovijo.
V Unionski dvorani so film premierno zavrteli 29. avgusta 1931.
Ob devetdesetletnici filmske institucije niso pripravile posebnega obeležja.
Film je v zahtevnem procesu digitalizacije.
Strokovnjaki ugotavljajo, ali je to v resnici prvi slovenski celovečerni tonirani film.
Med produkcijo so se filmu pridružili še drugi predani skalaši, med njimi načelnik klubskega filmskega oddelka Egon Planinšek in tajnik ter finančnik kluba Milan Kham, sicer član znane ljubljanske trgovske družine, ki je bil tik pred vojno tudi lastnik produkcijskega podjetja Emona film ter Unionske dvorane. Ugledna imena so projektu dala kredibilnost in za film jim je uspelo pridobiti 85.000 takratnih dinarjev. Film je financiral ministrski kabinet Antona Korošca, pa banska uprava, oblastni odbor, mesto Ljubljana in različni denarni skladi, zasebne ustanove in podjetja, med največjimi podporniki je bila potovalna agencija Putnik iz Zagreba, ki je s fotografskim oddelkom Skale ob promociji naših krajev večkrat sodelovala.
Za kamero ni manjkalo drame
Snemanje je potekalo tri poletja – strnjeno pa sedem mesecev. V tem času so posneli 2900 metrov filma, pri čemer je režiser Ravnik kamero poganjal ročno – z enakomernim vrtenjem ročice je 35-milimetrski filmski trak skozi kamero tekel po pol metra na sekundo. Ekipo na terenu je sestavljalo šest ljudi in vsak si je oprtal po 40 kilogramov težek tovor s filmsko opremo. Spali so v šotorih ali na prostem in si tudi hrano pripravljali sami.
Čeprav drame na filmu ni, je ni manjkalo za kamero. Snemanje je bilo približno na tretjini, ko se je eden od glavnih igralcev, Mirko Kajzelj, sicer študent medicine, med snemanjem ponesrečil in si zlomil nogo. Tako so 1000 metrov posnetega filma spravili v arhiv in začeli znova z igralcem Miho Potočnikom.
Nekaj traku so morali zavreči tudi zato, ker je film uničil mraz med snemanjem pri minus 17 stopinj Celzija na Koprivniku nad Bohinjem. Snemali so brez luči oziroma pomožne osvetljave in si pomagali, kakor so vedeli in znali. V planšarski sirarni je bila zaradi majhnih oken skoraj trda tema, zato so razkrili polovico strehe, da je notranjost zalila sončna svetloba. Tudi posnetki v interierju jeseniške železarne so prav imenitni, je v svojem zapisu ugotavljala Varja Močnik. »Ekspedicija je bila nedvomno težavna in mukotrpna, a posneli so marsikateri vizualno, zgodovinsko, etnografsko … zanimiv prizor – in v filmu uporabili skoraj ves posneti material. Zanimivo (in zavidanja vredno) je tudi to, da so film razvili in kopirali v lastnem laboratoriju, kar je bil tedaj precejšen izziv, ter izdelali dve kopiji, eno zase in eno za največjega financerja, zagrebško podjetje Putnik.«
Prvotno je bil film dolg 109 minut, danes pa je ohranjena le skrajšana verzija, 76 minut. Ko je bil film končan, so z njim gostovali po vsej Jugoslaviji pa tudi na Poljskem. Iz izkupička od prodanih vstopnic so skalaši financirali gradnjo planinskega doma na Rjavi skali na Voglu, ki je bil med vojno požgan.
Film je doma doživel neverjeten uspeh. »Dokler je trajal jesenski velesejem, je bila velika Unionska dvorana vsak večer razprodana in v prvih desetih dneh je videlo ta film več kot 15.000 gledalcev,« so poročali v Slovencu. Tudi kritike je navdušil, čeprav so mu očitali pomanjkanje dramatičnih zapletov. Nekateri so filmarjem dobronamerno svetovali, naj izpustijo sceno »s pitjem tazelenega«, češ da ne sodi v takšen kulturni film, in pa prizor, v katerem zoolog iz vreče strese kup gadov – da ne bi koga odvrnili od hoje v hribe. »Film niti najmanj ne trpi zaradi svoje onemelosti, saj govori mnogo bolj in topleje kot skoraj vsi dosedanji plehki ton-filmi. Govori tako glasno, da bo seglo vsakemu do dna srca,« so zapisali v Slovencu.
Tudi Varja Močnik je razmišljala podobno. »V kraljestvu Zlatoroga je ob nastanku navdušil slovensko občinstvo, in to kljub temu, da je bil nem, brez zvoka – takrat so obiskovalci kinematografov namreč že uživali v zvočnih filmih. Danes, tako menim, nas, gledalce, še vedno navdušuje z istimi prvinami kakor nekoč: z osupljivimi posnetki narave, s kosci življenja v odmaknjenih krajih in s slikovitimi podrobnostmi, značilnimi za to življenje. Ne nazadnje je odlika filma to, kar vedno preživi skozi čas: iskren zanos ustvarjalcev ob snemanju filma,« je urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki ob devetdesetletnici filma povedala za Delo.
Izrazito naš film
Da je zgodovina slovenskega filma povezana prav z gorništvom, morda ni naključje. »To je nedvomno specifičen razvojni moment, ki ima veliko opraviti s tradicionalnim slovenskim hribolazništvom, nekaj pa tudi z normalnim podjetništvom tedanjega slovenskega meščanstva. V dvajsetih letih se je začel razvijati turizem in turizem na Slovenskem je seveda pomenil obiskovanje alpskih letovišč. Tako je nastala potreba po turistični promociji naših gora,« je ob osemdesetletnici filma zapisal pokojni kolega Peter Kolšek.
»Film je bil vseskozi značilno naš,« so leta 1973 ugotavljali v Tovarišu. »Posneli so ga amaterji, navdušeni planinci, ki so hoteli s filmom širše občinstvo pa tudi tujino opozoriti na lepote našega gorskega sveta.« Do izraza niso prišle le naravne lepote, pač pa skozi doživetja treh alpinistov tudi kulturno, gospodarsko in socialno življenje v dolinah in gorah, v mestu in na vasi. Dvoma, čemu je namenjen, ni dopuščalo niti posvetilo, ki je pospremilo premierno projekcijo: »Ta film je nem, toda kljub temu doni ob njem v srcih mogočna pesem: Sveta si, zemlja slovenska!«
Prve projekcije filma V kraljestvu Zlatoroga le niso bile povsem neme: na premieri 29. avgusta 1931 ga je spremljal dvanajstčlanski orkester, pri ostalih projekcijah, v Ljubljani se jih je zvrstilo še dvanajst, pa manjša zasedba. Avtor glasbe bi lahko bil pianist Janko Ravnik, vendar točnega podatka ni, je povedala Tatjana Rezec Stibilj, vodja sektorja Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije.
o vojni ga, v nasprotju z naslednikom Triglavske strmine, niso veliko vrteli. Film je na acetatni kopiji sodobno občinstvo lahko videlo leta 2005, ko so ga prikazali v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma ob 100-letnici slovenskega filma. Tudi tedaj je bila projekcija ozvočena in se je odvrtela ob glasbeni spremljavi pianista Andreja Goričarja v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija z dirigentom Helmutom Imigom.
Leta 2011 so na pobudo režiserja Milana Ljubiča na istem mestu, kot je bil prikazan prvič, v Unionski dvorani, natanko ob uri in na dan premiere priredili slavnostno projekcijo filma – osemdeset let pozneje. V živo so jo takrat ob Goričarju uglasbili še violončelist Milan Hudnik, klarinetist Jakob Bobek in violinist Matej Haas.
Ob letošnji devetdesetletnici filmske institucije niso pripravile posebnega obeležja. Film je namreč v zahtevnem procesu digitalizacije.
Zahtevni postopek digitalizacije
Filmsko arhivsko gradivo prvega slovenskega dolgometražnega dokumentarno-igranega filma V kraljestvu Zlatoroga hrani Slovenski filmski arhiv (SFA) pri Arhivu Republike Slovenije. Hranijo nekaj generacij filmskih trakov; montiran negativ filma na gorljivi – nitratni osnovi, dolg 1964 metrov, brez mednapisov, nemontirane ostanke negativa, filmsko kopijo na nitratni osnovi, dub negativ na negorljivi – acetatni osnovi, negativ mednapisov na acetatni osnovi in arhivsko filmsko kopijo na acetatni osnovi.
»Film je bil posnet na 35-milimetrski filmski trak na gorljivi osnovi znamke AGFA, v črno-beli tehniki in v nemem formatu slike. Med filmsko sliko so bili vstavljeni mednapisi. Ti niso ohranjeni v izvirni obliki na nitratnem traku, temveč so kopirani na acetatni filmski trak,« je pojasnila Tatjana Rezec Stibilj in poudarila, da filmsko gradivo že ob prevzemu v arhiv ni bilo v najboljšem stanju. »Gre predvsem za mehanske poškodbe – praske in črte v sliki na strani emulzije, zatrganine, poškodovano perforacijo, izseke za kopirko …, prisotna je skrčenost traku, na srečo pa gradivo ni okuženo z vinegarjevim sindromom, ki je velik sovražnik in povzročitelj propada filmskega traku,« je povedala Tatjana Rezec Stibilj. Poškodbe so nastale kmalu po nastanku filma. Kopija, ki so jo kar dva meseca vrteli na Poljskem, se je, denimo, vrnila v Ljubljano tako poškodovana, da so jo morali popravljati in nekatere dele celo nadomestiti.
Čeprav V kraljestvu Zlatoroga že vrsto let čaka na digitalizacijo, se je zaradi različnih zapletov ta zahtevni postopek začel šele letos. Ob treh filmih Veličana Beštra, ki sodijo med najstarejše v njihovi zbirki, je končno na vrsti tudi najstarejši celovečerec. »Izvedli bomo samo prepis v digitalno obliko, da bomo zagotovili ohranitev filmske vsebine. Za izvedbo postopka je bil na podlagi javnega razpisa izbran laboratorij z dolgoletnimi izkušnjami L'Immagine Ritrovata v Bologni. Priprava gradiva za digitalizacijo je zelo zahtevna in obsega natančen pregled vseh generacij filmskih trakov slike in zvoka, ki so na voljo. To je pogoj za izvedbo kakovostne digitalizacije. Ob tem se lahko pojavijo tudi presenečenja,« je povedala Tatjana Rezec Stibilj.
Pri sodobni obdelavi skoraj stoletnega gradiva so odkritja navdušujoča. Tako je sodelavec SFA Roman Marinko, strokovnjak na področju poznavanja filmskih trakov in njihovih lastnosti, ob pregledovanju filmskih kopij Veličana Beštra ugotovil uporabo tehnike toniranja kadrov. »To je prvi primer uporabe takšne tehnike v zgodovini slovenskega filma. Po njegovem mnenju je enaka tehnika uporabljena tudi na nitratni kopiji filma V kraljestvu Zlatoroga. Za zdaj po doslej nam znanih in dosegljivih virih, zlasti časopisnih in zapisanih spominskih izjavah sodelujočih pri filmu, ta posebnost ni nikjer omenjena. Tonirana kopija se v preteklosti ni vrtela tako zaradi poškodovanosti kot zaradi gorljive osnove in ker je bila izdelana kopija na acetatni osnovi,« je dodala sogovornica.
Če bi se domneva potrdila, je to prvi slovenski celovečerni tonirani film, je, ne brez navdušenja, povedal strokovnjak Roman Marinko. »Pomembno je, da se zavedamo, da je film V kraljestvu Zlatoroga naša identiteta, naš ponos. Triglav je simbol slovenstva, spomnim se, kako so nas, otroke, ko smo se izkazali v gasilskem društvu, za nagrado v tretjem razredu osnovne šole peljali na Triglav. To je bila najlepša nagrada! Ko sem držal v rokah film, ki so ga pred skoraj sto leti posneli na Triglavu, mi je igralo srce,« je vzneseno sklenil strokovnjak, čigar odkritje morajo zdaj potrditi še v laboratoriju v Bologni.