Uroš Ahačič - Petek, 1. januar 2010: Ob 6:00 se, kot že več kot 15 let doslej, z nekaj kolegi odpravimo na Kofce,
... če so vremenske razmere ugodne pa še naprej proti Velikemu vrhu in tako je bilo tudi letos, le da sva bila tokrat verjetno zaradi slabih vremenskih napovedi le dva udelaženca.
Po preživeti dolgi noči, se vzpenjava počasi in vmes še malo obujava spomine na pretekle pohode in preživeto staro leto. Ko prideva na gozdno mejo pod kočo na Kofcah zagledam na poti moško telo, da ne rečem truplo, pijano, ki negibno leži vznak z glavo precej nižje kot noge. Če je še od prejšnjega dne slučajno ostalo kaj alkoholnih hlapov, so v trenutki izhlapeli, spreleti te srh, tu vendar ni mogoče dolgo živeti, skočim, ob sebi odvržem palice. Težko bi rekel, da je moški še dihal, vendar veliko olajšanje je, ko ga slišim, da še rahlo hrope. Misli hitijo, dobro je, živ je, čeprav je čudež, da je v mrzli noči na pomrznjenih tleh sredi ničesar, pa še vendarle živ.
Zagrabim možakarja, ki je srednjih let in ga obrnem, da je vsaj glava zgoraj. Takrat do mene pride že tudi kolega Aleš, s katerim ga hitro obrneva na bok, da bo mogoče brez umetnega dihanja začel dihati, ko se mu bodo odprle dihalene poti. Njegove kavbojke so mokre - sicer ne bi ugotavljal iz katerega vzroka, vse skupaj je že zmrznjeno, obraz pa precej zabuhel. Očitno so mu kri in vsi špricarji stekli v glavo, na ustnicah pa je zaznati modrino.
Kolega ga prvo malo klofne po licu, da bi se zbudil, pa ni nobenega odziva. Ko mu že želiva pomagati z umetnim dihanjem, ga kolega še enkrat malo močneje klofne po licu, da bi se vendar zdramil, nakar najin neznanec končno začne dihati in se vračati nazaj v resnični svet.
Po nekaj vdihih sede, še parkrat vdihne in moči se mu počasi vračajo. Z kolegom oba vesela, da sva ga rešila pred hujšimi posledicami, ohladitvijo, še prej pa mogoče glede na lego telesa zadušitvijo, ponudiva pomoč, da glede na to, da je topla koča oddaljena le nekaj minut, skupaj stopimo do koče, kjer se bo primerno ogrel in se mu bodo povrnile moči.
A glej ga zlomka, možakar, ki sicer komaj stoji s pomočjo kolega, postane strašno nasilen, ne razume nobene prijazne besede, nobenega rotenja, naj vendar skupaj stopimo do koče, niti ne odgovarnja na vprašanja. Edino kar ga razumeva je to, da naju bo nalomil in s svojimi kretnami to nedvomno tudi nakazuje. Sprva se mu spretno izmikava, nato pa se raje umakneva. Niti ni vedel kje je, ne kam gre, samo da gre dol. Vseskozi odšteva od 5 do 0, nič pa naj bi pomenila, da v kolikor tedaj ne bova na varni razdalji, da jih dobiva.
Nisem človek, ki bi se mi dalo pretepati, še najmanj pa na novoletno jutro, sredi planin in to z neznancem, ki je bil še malo prej v nekem sanjskem svetu.
Skupaj sprejmeva odločitev, da se umakneva in o vsem tem v koči poveva oskrbniku in njegovim prijateljem, možakar pa je med tem nekako našel telefon in začel nekam klicati.
V koči izvem, da je odšel pred nakaj več kot pol ure, očitno ne daleč, saj je obnemogel po le nekaj minutah hoje, že v koči je menda iskal prepir, in na nobeno rotenje oskrbnikov ni bil pripravljen ostati v varnem zavetju koče. Ko je začel groziti še s fizičnim nasiljem nad vsemi po vrsti, so ga pustili naj gre svojo pot, njegovi prijatelji pa so že precej prej odšli spat.
Ko se vzpenjam proti Velikemu vrhu misli spreletavajo, kaj se vendar dogaja sedaj, ali je prav da sva ga pustila. Pa vendar, saj sva naredila vse kar je bilo mogoče, naredil se je dan, povedala sva v koči in vzpenjalo se bo vse več ljudi, ki ga bodo videli.
Ko se vračava z vrha, kar nekako živčno pričakujem informacije kaj se je dogajalo dalje. V koči mi povejo, da se je možakar svojim prijateljem javil iz Kala, kako je v takem stanju prišel do ure hoda oddaljene koče ne vem, no pa kakorkoli že, preživel je to novo leto.
Hvala ti neznanec, menda nekje iz Ljubljane, ker si mi zvil palico, ko si kolovratil, hvala ker si me želel pretepsti na novoletno jutro, ker sem te zbudil sredi travnika, vseeno pa ti priporočam malo več mere pri alkoholu!
Uroš Ahačič
Fotomontaža: Dušan Škodič