Delo - Anja Intihar: ... ki ne poznajo voznega reda
Tragediji na Storžiču in Kaninu sta znova opozorili na nevarnost snežnih plazov. Lavinski kataster v Sloveniji se počasi dopolnjuje.
Letošnja zima je bila s snegom zelo radodarna, to pa je s seboj prineslo kup nevšečnosti. Najprej na Bovškem, ko se je sprožilo več snežnih plazov, kakršnih domačini ne pomnijo zadnjih nekaj desetletij, nedavno pa še na Storžiču, ko so pod snežnim plazom umrli trije alpinisti, in na Kaninu, kjer je bil plaz usoden za turnega smučarja. Čeprav strokovnjaki poznajo vzroke zanje ter redno opozarjajo javnost na nevarnost proženja, so plazovi še vedno nepredvidljivi.
Snežni plazovi v primerjavi z drugimi naravnimi nesrečami ogrožajo manjši del slovenskega ozemlja (sredogorje in visokogorje), a zahtevajo največ smrtnih žrtev, v zadnjih letih predvsem med obiskovalci gora. Proženje »belih zmajev« je odvisno zlasti od vremenskih razmer in količine snega, ki se nabere na določenem območju. Črne točke pri nas so Vogel, Triglavsko pogorje, Zelenica, Storžič, osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp nad Kamniško Bistrico, tudi Raduha.
Kot pojasnjuje strokovnjakinja za snežne plazove z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU in Službe za varstvo pred snežnimi plazovi Zelenica – Tržič dr. Manca Volk Bahun, so snežni plazovi povezani tudi s podnebnimi spremembami. Vremenski pojavi so v zadnjih letih in desetletjih namreč bolj intenzivni – velike količine snega, nato veliko dežja oziroma nenadne močne odjuge, temperaturna nihanja.
»Vzrok za snežni plaz je vedno neko neravnovesje znotraj snežne odeje, na primer močna odjuga, dodatna obtežitev z večjo količino snega ali dežja, morda s človeško ali živalsko težo. Eden glavnih povzročiteljev snežnih plazov je tudi veter, ker sneg prenaša na različne lege, ta se tam drugače sprime, kakor na mestu, kjer je zapadel, nato pa gradi opasti, klože ali zamete. Pod človeško težo ti nato lahko počijo,« pojasnjuje sogovornica. Nagib pobočja, hrapavost tal, temperature, vse to prispeva k proženju snežnih plazov.
Nepredvidljivi, čeprav o njih precej vedo
Delimo jih glede na vlažnost snega, in sicer na plazove suhega nesprijetega in suhega sprijetega snega ter mokrega nesprijetega in sprijetega snega. Strokovnjaki predvidevajo, da je bil plaz na Storžiču kložast in je torej šlo za sprijet sneg, ki se v ploščah odpelje v dolino. V nasprotju s takšnimi se plazovi nesprijetega snega sprožijo zaradi točkaste razpoke. Manca Volk Bahun poudarja, da so snežni plazovi zelo nepredvidljivi. Ne glede na to, da so znani vzroki proženja in da lahko na podlagi modelov predvidijo, kdaj bo kakšna vrsta zdrsela v dolino, jih do potankosti ne morejo napovedati. Več od opozoril, da se bodo na primer ponekod zaradi močnega vetra pojavili kložasti plazovi, ne morejo narediti.
Plazovina lahko proti dolini potuje z veliko hitrostjo, tudi z več kot 100 kilometri na uro, in sile, ki se pri tem kopičijo, so res velikanske. Vse je odvisno od količine in lastnosti snega, ki se sproži – ali gre za suh ali moker sneg. »Občutek ujetosti pod plazom je podoben, kot bi človeka dali v pralni stroj in vklopili centrifugo. Snežni plaz z nas strga nahrbtnik in nas dobesedno sleče. Nikoli ne moremo predvideti, kam nas bo odnesel in kje odložil. Če nas butne ob skale ali drevo, je to lahko usodno,« pravi sogovornica.
V Bovcu, kjer so januarja po dolgih letih plazovi spet prišli do ceste, je v dolino prineslo več kot 100.000 kubičnih metrov materiala, pa ne zgolj snega, ki se je sprožil. Plaz namreč na poti s seboj odnese vse, na kar naleti, tudi drevje, ruševje, kamenje in prst. »Na cesti odloženo gradivo je bilo visoko okrog deset metrov. In če vemo, da je z obeh strani zajezilo strugo Koritnice, potem si lahko predstavljamo, da so bile količine snega res ogromne.« Kjer se naklon terena nad Klužami nekoliko zmanjša, se je tudi plaz upočasnil.
Lavinski kataster še nepopoln
V lavinskem katastru, ki je začel nastajati v 50. letih prejšnjega stoletja in bil dokončno narejen okrog leta 1994, je okoli 1250 snežnih plazov. Seznam sproti dopolnjujejo na geografskem inštitutu, a nekatera območja, kot Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, so še slabo pokrita. Pozna se, da se je stroka precej let le malo ukvarjala s problematiko snežnih plazov, zato smo v Sloveniji ostali zadaj tako po znanju kot trendih s tega področja. »Lavinski kataster je resda nepopoln, a tudi za nepoznana območja lahko z modeliranjem predvidimo, kje se utegnejo pojaviti snežni plazovi. Modeliramo na podlagi razmer in hipotetično izračunamo, do kam bi lahko prišli ter kakšne sile bi pri tem nastale. Modele lahko uporabimo tudi za predloge o postavitvi zaščitnih mrež, ograj in lavinskih predorov,« pravi Manca Volk Bahun.
Prav tako lahko modelirajo že sprožene plazove, če imajo dovolj vhodnih podatkov – na kakšnem območju so se sprožili, kolikšna je bila količina plazovine, velikost napoke, gostota in vrsta snega, v veliko pomoč jim je digitalni model reliefa. Na podlagi teh podatkov naredijo model, podoben dejanskemu plazu. Takšen pristop bodo uporabili tudi za plaz na Storžiču. »Ne moremo še oceniti količine snega, ki se je sprožila, kot tudi ne, od kod, saj je sledi takoj zapihal veter. Na območju, kjer so bile odložene žrtve, je bilo v zadnjih tednih precej plazenja,« pojasnjuje sogovornica.
Da človek s svojimi posegi v naravo tudi prispeva k naravnim nesrečam, ni dvoma. Množično sekanje dreves je neposredno povezano s snežnimi plazovi, saj ima gozd varovalno vlogo. Doseg plazu je v tem primeru neprimerno večji. Drevesa in ruševje so sidra, ki držijo skupaj snežno odejo. Če se plaz sproži višje, pa so ovira, ki upočasni plazovino ter zmanjša njeno silo in hitrost. »Obstajajo različne vrste zaščite, kot so snežne mreže, pregrade, mostovi, lavinski predori, kot je ta pod Ljubeljem. Ponekod snežne plazove z eksplozivom prožijo namerno, recimo na Voglu,« pojasnjuje Manca Volk Bahun.
Tretja stopnja je zelo nevarna
Trenutno je v Sloveniji razglašena tretja stopnja nevarnosti snežnih plazov po evropski petstopenjski lestvici. To sicer pomeni precejšnjo nevarnost, a lahko beseda nepoznavalce hitro zavede; pri tej stopnji se zaradi podcenjevanja namreč zgodi največ nesreč. Opis pomeni, da je snežna odeja na mnogo strmih pobočjih zmerno ali slabo povezana, plazovi se lahko sprožijo že pri manjši dodatni obremenitvi. Prav tako je možno spontano plazenje zelo velikih snežnih plazov. Tudi pri prvi stopnji nas plaz lahko odnese ali spodnese, celo zasuje, čeprav je količina snega manjša.
»Peta stopnja je bila pri nas razglašena v času žledoloma, ker so bile količine snega takrat ogromne, naredila se je ledena skorja, spodaj pa je bilo več kot pol metra nepovezanega snega. Razmere so bile zelo nevarne, v tujini ob tem recimo aktivirajo celo vojsko, saj gre za nekakšne izredne razmere,« dodaja sogovornica. Za opozarjanje javnosti skrbi agencija za okolje v sodelovanju z geografskim inštitutom, ki ji v okviru projekta Crossrisk (Interreg Slovenija-Avstrija) pošilja podatke s terena.
Ko govorimo o snežnih plazovih, ni dvoma, da je preventiva vedno boljša od kurative. V gore se pozimi zato nikoli ne odpravljamo sami, saj bo v primeru plazu ključnih prvih 15 minut. Pet minut za to, da nas bo spremljevalec našel, pet, da nas bo odkopal, in pet, da nam bo dal prvo pomoč. Prav tako imejmo v teh razmerah s seboj lavinski trojček, preden se odpravimo na turo, pa budno spremljajmo vremenske razmere. Zjutraj, ko je sneg še pomrznjen, je možnost proženja plazu manjša kot potem, ko nastopi vpliv sonca.
Prav tako je treba poznati teren in njegovo lego. Na senčni strani se snežna odeja zaradi malo sonca počasneje preobraža, zato pa nevarnost, ki pride z novo količino snega, utegne vztrajati dlje. Na južnih pobočjih grozijo druge nevarnosti, na primer talni ali zdrsni plazovi, ki so vidni že iz doline.