Delo, 30.09.04 – Gregor Pucelj: S površino več kakor 250 tisoč kvadratnih kilometrov so Alpe najmogočnejši gorski masiv v Evropi – Sobesednik dr. Anton Brancelj
ZNANOST
Alpe za prihodnje generacije
Nevarno bi bilo, če bi se
alpski prostor začel prazniti
Z vrhovi, ki se pnejo več kakor 4000 metrov visoko, in površino več kakor 250 tisoč kvadratnih kilometrov so Alpe najmogočnejši gorski masiv v Evropi. Prvotno so jih pokrivali gozdovi vse do naravne gozdne meje. V zadnjem poldrugem stoletju so prišli tja še industrializacija, alpinizem in turizem. Alpe so tako danes življenjski in delovni prostor trinajstih milijonov ljudi. Sto dvajset milijonov obiskovalcev pa vsako leto išče v tem gorstvu mir in sprostitev.
Alpe tako nujno potrebujejo zaščito in sonaravne razvojne strategije, ki bodo omogočale dostojno življenje njihovim prebivalcem, hkrati pa ohranile naravne danosti naslednjim generacijam. Zato je bilo minuli teden v Kranjski Gori toliko bolj dobrodošlo prvo srečanje, tako imenovani Alpski teden – Alpe bodoče generacije, na katerem so se na enem mestu zbrali predstavniki kar štirih organizacij: Mednarodni znanstveni odbor za raziskovanje Alp (ISCAR), Društvo za varstvo Alp – CIPRA, Zveza alpskih mest in Mreža zavarovanih območij v Alpah, ki se vsaka po svoje ubada z alpsko problematiko, ki združujejo raziskovalce, upravljavce in prebivalce Alp in ki se tako ali drugače ukvarjajo z živo in neživo naravo, pa tudi s prebivalci, ki tam stalno ali občasno živijo. Naš sobesednik je bil eden izmed glavnih pobudnikov tega srečanja dr. Anton Brancelj iz Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani, ki raziskuje predvsem onesnaženost visokogorskih jezer.
V kakšnem stanju so Alpe oziroma alpski prostor danes?
V bistvu so mnenja o tem še vedno precej različna, odvisno od tega, od kod oziroma iz katere stroke sogovorniki prihajajo. Če govorim s svojega raziskovalnega področja, kot biolog in kemik, lahko rečem, da je stanje na nekaterih segmentih zaskrbljivo. Tako je v zadnjem času v alpskem prostoru zelo problematično naseljevanje tujerodnih vrst ali pa vrst, ki so že izumrle, a jih ponovno naseljujejo. Na primer naseljevanje kozorogov in muflonov; prav slednji so vrsta, ki ne sodi v to okolje. Velik problem je tudi vnašanje rib v visokogorska jezera, kar vključuje vnašanje neavtohtonih vrst in lahko precej močno spremeni okolje. Gre za sporno in škodljivo početje. Tudi z ekonomskega stališča, saj ribe lahko tako spremenijo ekosistem, da postane voda v jezerih neuporabna kot vir pitne vode. Problematično je tudi onesnaženje zraka s škodljivimi emisijami iz industrijskih središč, ki se na alpski pregradi s padavinami odložijo v tla, reke in jezera. Značilen primer hude kontaminacije v Alpah je bila razvpita černobilska jedrska katastrofa leta 1986, ko so ravno Julijske Alpe posrkale velik del radioaktivnih padavin. Zaradi meteoroloških razmer so prav Julijske Alpe zelo obremenjene, in to z onesnaževanjem, ki se širi iz severnoitalijanskega industrijskega bazena.
Po drugi strani pa je precej razlogov za optimizem: ustanavljajo se vedno novi parki oziroma zavarovana območja, kjer naj bi tudi divjad oziroma tako imenovane prostoživeče živali imele življenjski prostor in naj bi se vzdrževale tako imenovane viabilne populacije, torej take, ki se razmnožujejo.
Ali Alpe sploh lahko obravnavamo kot enoten prostor?
Kot geografski pojem so Alpe enoten prostor, ki je dokaj dobro opredeljen. So pa razlike že v geološki sestavi; Julijske Alpe so na primer spet posebnost, ker so iz sedimentov, se pravi iz apnenca. Zato je drugačen kemizem vode, drugačna sestava živalstva in rastlinstva.
Drugo vprašanje seveda je, kakšen je odnos ljudi, prebivalcev in vlad s tega območja do Alp. Tukaj so razlike velike. Celo sosedi imajo zelo različne modele za obravnavanje Alp. Eni so bolj naklonjeni zavarovanju, drugi manj. Švicarji in Avstrijci imajo največ zavarovanih območij, trudijo se tudi Francozi. Kakor vemo, imamo v Sloveniji en sam narodni park, Triglavski, in še s tem delamo bolj mačehovsko kakor ne.
Ali drži ugotovitev, da sta trenutno največja neposredna onesnaževalca in obremenjevalca alpskega prostora promet in turizem?
Pri tem moramo najprej opredeliti, kaj Alpe dejansko so. V sredogorju, na kar opozarjajo na primer avstrijske izkušnje, je velik onesnaževalec lahko tudi kmetijstvo. Potem nedvomno sledi promet zaradi zelo obremenjenih cestnih koridorjev, ki na več koncih sekajo Alpe. Tudi to je razlog, da se Avstrija tako vztrajno bojuje proti povečevanju tovornega prometa. Tretji vir je nedvomno turizem. En del obremenitev okolja je pri slednjem prav tako povezan s prometom, saj se turisti do svojih ciljev pripeljejo največkrat z motornimi vozili. Kar pa se tiče neposrednega turističnega onesnaževanja v visokogorju, se z rastočo okoljsko ozaveščenostjo razmere vendarle izboljšujejo. To velja tudi za Slovenijo. Strokovnjaki se strinjajo, da se bo zaradi tega obremenitev visokogorja zmanjševala, povečevala pa v dolinah, kjer nastajajo velika turistična središča s številnimi hotelskimi in rekreativnimi zmogljivostmi. Kaže torej, da se bo zdajšnji trend nekoliko spremenil in da bo »adrenalinskih« obiskovalcev, alpinistov in podobnih v visokogorju razmeroma malo in imeli bodo tolikšno okoljevarstveno zavest, da ne bodo bistveno obremenjevali alpskega okolja. Se bo pa povečeval pritisk na sredogorje in niže ležeča območja, v katerih se bo širil množični turizem.
Kaj pa velika smučarska središča, prepredena z žičnicami in obsežno infrastrukturo, ki so zelo številna v nekaterih alpskih državah? Praviloma segajo v visokogorje in marsikje so že sprejeli ukrepe za njihovo omejevanje.
Kaže, da bo smučanje Alpah v prihodnje vse bolj odvisno od podnebnih sprememb. Pojem »zelene zime« je čedalje bolj aktualen in vprašanje je, koliko časa se bo smučarska industrija v klasičnem pomenu besede še širila. Vedno več predlogov je, da bi posamezne zimske športe prenesli v doline, celo dvorane ...
In kakšne so razmere v našem delu Alp, ki z zadnjimi obronki dejansko segajo do Pohorja?
Kar se tiče moje raziskovalne skupine, moram priznati, da zelo dobro poznamo predvsem Julijske Alpe, precej slabše pa že Karavanke. Usmerili smo se predvsem v raziskave visokogorskih jezer. Na splošno se je odnos ljudi do jezer in njihove okolice izboljšal, nimamo več množičnega odmetavanja odpadkov. Pri tem je veliko naredila Planinska zveza. Izboljšala se je in se še izboljšuje oprema planinskih koč, ne perejo perila, uporabljajo kemična stranišča. Na drugi strani pa ostaja problematično naseljevanje rib in še nekaterih živalskih vrst v to okolje. To je nedopustno in, kakor sem že večkrat poudaril – ribe ne spadajo v visokogorska jezera. Tak slab zgled je triglavsko Dvojno jezero, v katerega so leta 1990 vložili ribe. Zdaj postaja mlaka. Ekosistem se je pokvaril. Včasih so zaplate zelenih alg plavale le po nižjem Črnem jezeru, zdaj se je to preneslo še v Dvojno jezero. In to samo zato, ker so ribe porušile prejšnji ekosistem. Kaj takega se v visokogorju ne bi smelo več ponoviti. Tak primer je žal tudi Krnsko jezero, ki je navidez sicer lepo, z biološkega stališča pa opustošeno; vanj so naselili ribe že okoli leta 1927. Leta 1957 so jih naselili tudi v jezeru na Planini pri jezeru na Fužinskih planinah nad Bohinjem, ki je od treh metrov globine navzdol povsem mrtvo in smrdi kakor greznica.
Se rib v razmeroma majhnih jezerih ne da odloviti?
Poskušali smo že, na primer v Dvojnem jezeru, a brez uspeha. Seveda pa vseh metod ne moremo uporabiti.
Kako odpraviti dilemo med zavarovanimi območji in razvojem v Alpah? Kako uresničiti trajnostni razvoj?
Prav na tem srečanju smo se o tem nenehno spraševali. Kaj pravzaprav hočemo? Ali hočemo v Alpah ohraniti zdajšnje stanje ali hočemo povrniti tisto, ki je bilo pred petdesetimi leti ali pred 200 leti? To je temeljno vprašanje, na katero si moramo odgovoriti. In o tem vsekakor še ni enotnih pogledov oziroma odgovorov. Nedvomno obstaja konflikt med tistimi naravovarstveniki, ki hočejo ohraniti naravo, kakršna je bila pred tisočletjem ali dvema. To naj bi uresničevali na zavarovanih območjih. Na drugi strani moramo upoštevati človeka, ki živi v tem okolju in si ga želi prilagoditi, da je primerno za njegovo življenje, obstoj. Najbolj nevarno bi namreč bilo, če bi se alpski prostor začel prazniti. Tako imenovana depopulacija je na nekaterih območjih v Alpah že močno zaznavna. Znani so primeri kmetov na visokogorskih kmetijah, ki ne dobijo partnerk. Zato je nagnjenje k izseljevanju očitno in marsikje ljudje ponovno vračajo naravi prostor, ki so ga v preteklih stoletjih kultivirali. Problematika je torej kompleksna.
Zato je prav tokratno srečanje štirih različnih organizacij, ki se tako ali drugače ukvarjajo z Alpami in življenjem v njih, velik izziv. Včasih se srečujemo z diametralno različnimi pogledi in zdaj imamo priložnost, da jih primerjamo in predvsem vzpostavimo sodelovanje.
Da bi zavarovali vsaj del Alp pred pretiranim izkoriščanjem, je bilo od začetka 20. stoletja ustanovljenih 13 narodnih parkov, 61 regisjkih parkov in več kakor 260 zavarovanih območij, ki so večja od 100 hektarov. K temu dodajmo še druge oblike varovanja, kakršni so biosferni rezervati, mirne cone in druga občutljiva območja. Da bi lahko družili prizadevanja za ohranitev enkratnosti Alp, so se alpska zavarovana območja poovezala in tako se je rodila Mreža zavarovanih območij v Alpah.
Se kaže kakšna formula, kako naj bi to delovalo in v kakšni obliki? So znani kakšni odgovori.
Če uporabim prispodobo, zdaj smo šele v vrtcu in nismo prišli niti do osnovne šole. Strokovnjaki, univerzitetni profesorji, raziskovalci, upravljavci in prebivalci Alp – med njimi so na primer tudi kmetje – si za zdaj izmenjujemo izkušnje, poglede. Kdor koli bo namreč hotel narediti kar koli, da zavaruje Alp, bo moral imeti na svoji strani prebivalce. Le v dialogu med raziskovalci in uporabniki, v tem primeru prebivalci Alp, lahko pridemo do uporabnih rešitev. In to je izhodišče za nadaljevanje najrazličnejših temeljnih raziskav.
In seveda nimamo in zdaj tudi ne pričakujemo kakršnih koli dokončnih odgovorov oziroma rešitev. Veliko bomo naredili že, če bomo dobili dobra vprašanja. Potem bomo tudi lahko iskali odgovore.
Gregor Pucelj