Črjanske cajtnge, december 2010 - Ivan Kočnik: Naša babica nam je večkrat pripovedovala o tem dogodku in to je čista resnica. Bilo je 17. julija 1875, ko se je nad Peco in Toplo utrgal oblak.
Moja babica je bila Mihevova iz Podpece. Rojena je bila leta 1867 in je bila takrat stara osem let, se pravi, da se je to zgodilo leta 1875. Z očetom sta bila takrat na Peci. Naenkrat je sredi dneva postalo popolnoma temno. Kot ponoči! In potem je začelo deževati, v resnici je lilo, kot bi vodo zlival iz vedra. Pa ji je rekel: “Danes je pa najin poslednji dan, te ujme ne bova preživela.”
Vendar sta po naključju našla dovolj veliko previsno skalo, kamor sta se zatekla in prevedrila. Takrat je Malo Peco ogulilo do skal! Vse se je valilo navzdol po dolini Tople. Odnašalo je zemljo, skale, drevje in rastje, pri tem pa podiralo vse, kar je bilo na poti. Tako je odneslo vse mline: Kodeževega, Florinovega, Burjakovega, Pecnikov mlin bolj spodaj, zrušena je bila Kordeževa žaga, Burjakova žaga …
Pred tem so bila po dnu doline lepa kmetijska zemljišča, s tem nanosom pa so bila vsa uničena. V tistih časih pač ni bilo možnosti, da bi tako naplavino odstranili ali kaj temu podobnega, tako da je ta nanos ostal in je danes to področje zaraslo z gozdom. Ujma je trajala kake pol ure. Med tem časom pa je nad Koprivno sijalo sonce, neurje se je zneslo samo nad Toplo. Od takrat je bila Mala Peca desetletja dolgo povsem gola. Zdaj se zarašča.
To bom povezal z nekim drugim dogodkom, ki je s prejšnjim sovpadal. Takrat je bil spoštovan sveti Lekš, ki so ga častili kot zavetnika pred neurji in drugimi naravnimi nesrečami. Godoval je 17. julija. Na ta dan se na domačiji ni smelo opravljati kakega večjega dela, ničesar voziti, ta dan je bil ‘nedév’, se pravi ‘ne delati’. Prav na tak praznik so bili pri Burjaku pri kosilu, pa je glavni hlapec vprašal gospodarja:
“Ka bomo pa mi dons devali?”
Burjak pa je rekel: “Ka bomo devali? Seno bomo spravljali.”
“A dons?! Je pa ja Lekš!”
Je pa rekel Burjak: “Ka Lekš! Lekš nam ne bo rihtal, bomo morali kr sami narêdit.”
Tu se je pokazala gospodarjeva oholost do svetnika, ki so ga od nekdaj spoštovali. Potem pa je Lekš naredil ta svoje, ko jim je ‘nesel’ mlin pa žago, jim zasul njive, na katerih jim je leta in leta rasel kruh …
Imamo pa pri nas en ‘vizitacijski zapisnik’ iz leta 1823. Komisijo so sestavljali trije Toplani in en član Okrajnega glavarstva, ki je zadevo vodil. V tem zapisniku so opisane njive, ki jih danes ni, in vrsta in količina pridelkov, ki so jih takrat pridelali v Topli. Na podlagi tega so potem določili davčno obveznost. Med ostalimi pridelki je opisano, da so tu sadili koruzo. Zagotovo je to bilo res, ker obstaja vrsta koruze, italijanska sorta ‘činkvantin’ ali stodnevnica, ki je dozorela v stotih dneh vegetacije. Zato mislim, da je to bilo možno. Pozneje pa ni bila vpisana ne koruza ne ajda. Ajda je strniščni pridelek, pri nas so jo nekoč sejali, vendar ni prav dozorela. Sicer pa so doma pridelovali rž, predvsem v novnah pa pšenico in krompir.
Pa še eno bom povedal: Pri nas smo imeli enega hlapca, ki je bil posebnež. Med drugim je imel navado, da je vsakega človeka tikal, vendar pa je vikal bika.
Rekel mu je: “To ste pa vi!”
Pa se je zgodilo, da je neko nedeljo šel črnjanski kaplan v Koprivno maševat. Ko je šel mimo Končnika, se je srečal s hlapcem. Pa mu je rekel hlapec: “Čuj, ti, gori, na vrhu, so bik! Njih se ti pa ahtej!”
Je pa kaplan odgovoril: “Ti kar za sebe skrbi, z bikom se bova že midva sama pomenila.” In je šel naprej proti Koprivni.
Pa sta se res srečala z bikom. In ga je, kaplana, porolal. Polomil mu je nekaj reber in še kaj, tako da se je komaj živ privlekel nazaj do nas. Potem ga je naša babica tu imela en teden, ga obvezovala, negovala in hranila, da je počasi ‘k sebi prišel’.
Za časa Avstroogrske je bilo strogo kaznivo, če je kak lastnik komu povzročil nesrečo, se poškodoval ob delu v njegovem gozdu ali kar koli takega. Kazni so bile tako visoke, da se je zgodilo, da je lep del kmetije šel za poplačilo take škode. Zato so se tega ljudje zelo bali.
Jaz imam od hlapca, ki je bil vse življenje pri nas, njegovo delavsko knjižico iz let okoli 1870. V njej je njegov osebni opis: velikost, barva oči … in vse njegove pravice in njegove dolžnosti. Napisano je po slovensko in nemško. Torej so tudi hlapci imeli natančno zapisana neka pravila, ki so veljala za hlapca v odnosu do gospodarja in gospodarja v odnosu do hlapca. Dan pred novim letom so po navadi hlapci odšli v Črno in se tam dogovarjali, kam bo kdo šel služit po novem letu. Vsak je s seboj imel skrinjo, v kateri je imel vse premoženje, gospodar pa ga je z vozom peljal v Črno in tudi drugam, če se je tako dogovoril.
Zelo spoštovan je bil odnos do Boga. Če je bilo tako, kot so si želeli, se je zgodilo po božji volji, če je bilo drugače, pa je spet bila božja volja. Zakaj se je ali se ni nekaj zgodilo, ni bilo dvoma. Ko je še živela moja mama in se je pripravljalo k nevihti, so imeli blagoslovljeni les od velikonočnega snopa, ga dali na oglje, pa tisti les prižgali in dali ven, da se je to kadilo. Pa svečko smo prižgali. Potem se je vse v nekem času na svoj način odvilo in je bilo vedno sprejeto tako, kot se je zgodilo.
Vse so vzeli dosti lažje kot danes, ko se jezimo na vse, kar ni po naši volji.
Na kmetijah tudi niso polagali neke velike pozornosti niti rojstvu niti smrti. To je bil naravni ciklus, ki je sovpadal z življenjem, katerega del sta tudi njegov začetek in konec. Ko je bilo rojstvo, je bila v zavesti tudi smrt in tako naravno so to sprejemali. Ko so še iz Koprivne pokojne pokopavali v Večno vas (v 18. stoletju), verjamem, da so pozimi, kadar je bilo obilo snega in je bil hud mraz, pustili, da je pokojnik zmrznil in ga pokopali, ko je bilo to mogoče. Menda so tako delali tudi na Primorskem.
Pripovedoval Ivan Kočnik, Končnikov Anzi, zapisala Marta Repanšek, sept. 2010