Kristina Trefalt - Tinka: Vsaka nadmorska (višina) ...
Slovenci veljamo za pohodniški narod in tega nam ne gre zameriti, saj je rekreacija v gorah izjemno doživetje, pri čemer se prepletata napor in na koncu nagrada - neskončni razgledi. Nekakšna osebna zmaga nad premaganim. Gore človeka napolnijo z občutkom sreče, tudi z občutkom, kako majhni smo ljudje, predvsem pa mnogo pohodnikov prizna, da nas očistijo vsega hudega in slabega.
Slovenci imamo srečo. Naše planinske poti so dobro označene, markirane, a ne le do planinskih koč, tudi do samih vrhov. Več kot deset tisoč kilometrov markiranih planinskih poti premoremo, kar je zares za našo malo deželo zavidanja vredna številka. V slabih tristo planinskih društvih je vedno več pohodov željnih članov. Pa to niso vsi. V gore hodijo tudi posamezniki v lastni režiji. Med njimi tudi ogromno tujcev. V koronskem času je pobeg nekam med vršace postal prava atrakcija. Lahko bi rekli, je ob prostih dnevih zasedenost gora s človeško nogo skoraj preveč nasičena.
Tako kot se ljudje razlikujejo nižje v dolinah, se tudi v gorah. Na več načinov bi jih lahko razdelili. Še najbolj pomembno jih je razdeliti na tiste, ki pohodništvo v gorah obvladajo, in na tiste, ki se kot muhe enodnevnice nevarno šopirijo po planinskih stezah. Razdelimo jih lahko tudi na te, ki s polno opremo odgovorno do sebe in drugih premagujejo stene, kot tiste, ki se na pot podajo v sandalih. Ker živimo v času, kjer se vsak uspeh ovekoveči na družbenih omrežjih, se zdi, da prileze na vrh mnogo preveč tistih, ki naredijo vse za atraktivno fotografijo in niti ni pomembno, kaj vse so počeli po poti na vrh. Samo da je dobra fotografija. Zanimivo je, da ne čutijo nobene nevarnosti ati odgovornosti. Upam si trditi, da prednjačijo ženske v novih, modernih in ozkih oblačilih, ki ne skrivajo oblin, razgled z gora pa nima nobene veze s tem, da si ona želi pozornosti družbe ali posameznika, ki ga morda osvaja. Žalostno, da ravno zaradi takšnih mora prevečkrat vzleteti helikopter z gorskimi reševalci, je že res, da nesreča nikoli ne počiva, a izzivati je res ni treba.
Prevečkrat rešujejo tiste, ki precenijo svojo pohodniško sposobnost. Po nekaj vzponih na slabega tisočaka je naivno misliti, da je premagati dvatisočaka ali več mačji kašelj. Dobra poza z vrha torej ni vredna in ne odtehta tega, v hribe moramo iti kondicijsko pripravljeni, a tudi podprti z vsemi aktualnimi informacijami, ki jih razne aplikacije danes ponujajo pohodnikom. Tudi zato se je dobro odpraviti na pot z izkušenimi planinci, ki znajo oceniti razmere in lahko preprečijo manjše nesreče kot večje tragedije. Predvsem se pa začne odločitev za odhod v gore pri nas samih. Realno oceniti svoje sposobnosti je prva stvar, da se kasneje pot ne razvije v čisto predrznost, svetujejo strokovnjaki. Zraven primerne opreme je potrebno v gore vzeti oliko. Pred kratkim smo bili priča celo neprimernemu srečanju Janeza Janše in protestnikov na Kredarici. Glasno, neprimerno vpitje, kamor ljudje hodijo po ljubi mir, in to na skali slovenstva, je nedopustno dejanje. Ljudje pridejo v neokrnjeno naravo, da si napolnijo baterije in ne glede na to, kdo kam spada, za to tam ni prostora.
V hribih se vsi pozdravljajo, če je potrebno, si pomagajo, na poti se umaknejo tisti, ki imajo več primernega prostora za to, zaradi tega potrebno narediti kakšen korak nazaj. Upravitelji planinskih domov in koč znajo povedati, kakšni veseljaki smo Slovenci. Pred spanjem so v kočah prave zabave, ki pa žal za sabo prevečkrat pustijo grda dela upraviteljem, ki so že tako zelo omejeni s sredstvi in s težko dostopnim terenom. Tako morajo čistiti in pospravljati smeti, ki jih ljudje nevestno odvržejo, kjer se jim zazdi. Pravijo, da jih večina za seboj pospravi, a je še vedno preveč tistih, ki tega ne naredijo. To bi se moralo spremeniti. Pa četudi z globami, in to s tolikšnimi, da bi vsak dobro premislil, preden bi ustvaril nered.
Naravne danosti v Sloveniji so izjemne. V komaj nekaj urah smo lahko v sredogorju, visokogorju ali v nižinah. Alpski svet je prava zakladnica zelenih dolin in visokih skalnatih grebenov, ki kar kličejo po tem, da jih obiščemo. Nič manj privlačni niso nižji hribi sredogorja, z gozdom, travniki, jezeri in potočki slikovita narava, kjer so pohodniške poti za tiste z nekoliko manj zahtevnimi vzponi. Kot je veličasten pogled z gora, je veličastno pogledati skale iz doline. Premalo se zavedamo, v kakšnem raju živimo in da imamo prav vsi dostop do teh naravnih danosti, sami le dobro presodimo, s katere nadmorske višine jih bomo občudovali.
Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva Reporterja.